MIZNI DOL, ZAPLANA – »Vse, vse je šlo,« je globoko zavzdihnila Vena Šmajdek, 67-letna priseljenka semkaj na Zaplano. Ujeli smo jo na terasi najbližjih sosedov. »Nisem še prišla k sebi,« je hočeš nočeš morala priznati. Tavala je sem in tja, dobrih pet ur po tistem, ko se je Neron sprehodil po njenem rajskem vikendu, pravljični hiški Vene in njenega tri leta starejšega moža Janeza, je nekdanja finančnica, okoli katere se je nenehno smukala psička Šiba, boste videli – prava junakinja, še vedno iskala pravi odgovor. Zakaj, čemu, kako. V nekaj trenutkih je namreč njuno več kot prisluženo počivališče zgorelo do tal! V hipu je nastalo za sto velikih tisočakov škode, Janeza, sicer srčnega bolnika, pa so morali, ker je vdihnil preveč dima, prepeljati še v klinični center na intenzivno nego. »Na srečo z njim le ni kaj hujšega,« nam je v pomirjujočem tonu že kmalu izdal njun sin Jošt, ki je prav tako, kolikor je le mogel hitro, pridrvel iz doline, kot tu na Zaplani nad Vrhniko pravijo ljubljanskemu nižavju, iz civilizacije, kot znajo reči z nekaj posmehljivosti.
Krstno gašenje
Še nedolgo tega je bila družina Rančov, na njihovi terasi smo bili tedaj, praktično edina na tem območju zaselka, ki se sicer imenuje – Mizni Dol. Danes pa je to gručasto in povezano in še kako idilično naselje. Sonce je zasijalo, ko smo se prebijali po ovinkasti asfaltni cesti. Iskali smo namreč ta dol, ta Mizni Dol. Sprva smo se ustavili kar pri PGD Zaplana. To društvo je sredi priprav na praznovanje. Ob 40. obletnici delovanja, ob prevzemu povsem nove avtocisterne. Stara je stala tam pod lipo, kje pa je nova, smo radovedno pogledovali.
»Na krstnem gašenju,« je nekdo pripomnil. Res je, novo avtocisterno so morali tako še pred svečanim nedeljskim krstom, ko bo prava gasilska veselica, s parado in plehmusko, že pošteno koristiti.
Pri gasilskem domu smo tedaj opazili Marijo, domačinko, ki je tisti najzgodnejši jutranji kroniki tokrat še posebno prisluhnila. Izvedela je, da se je v Miznem Dolu vnela drvarnica, da je šel ogenj potem samo še naprej, da se je nekaj očitno na hidroforju oziroma črpalki za vodo zgodilo, da je bilo za toliko in toliko škode, »ti, tole mora biti pa res ogromna škoda!« je že takrat na glas pomislila.
Pridružil se nam je še Pavel Bizjan, predsednik tega PGD. »Ste pa navalili na Zaplano!« nas je spodbodel. »Ob petih zjutraj, ko je bilo treba gasiti, pa ni bilo nobenega novinarja na spregled,« se je na široko zasmejal. Izvedeli smo, da so prvi poziv prejeli pet minut pred peto zjutraj. Točno deset minut pozneje so že prižgali utripajoče luči. »Ob 5.10 smo bili na kraju nesreče, ob sedmih smo zaključili.« Sodelovalo je več kot 50 gasilcev iz sedmih različnih društev.
Šiba ugnala Nerona
Vrnimo se še za hip na kraj pogorišča, v Mizni Dol, na teraso Pavle in Kirila, od koder se je razprostiral zares grozljiv pogled na Venino in Janezovo nekdanjo hiško.
»Evo ga, to je ta psiček, ki naju je rešil!« Vena jo je s solznimi očmi še enkrat objela, zatem pocrkljala, potrepljala in pobožala, devetletno Šibo, »mešanko med pudeljčkom in špicem«, kot nam je povedala, tako ponosna nanjo. Toliko kot je stara kodrasta mešanka, toliko časa zakonca Šmajdek domujeta v Miznem Dolu. »Poglej jo, čisto je zbegana.« Njuna ljubljenka je bila v tistem, razumljivo, v središču pozornosti. »Veste, najini otroci so že odrasli in imajo svoje otroke, midva imava pa Šibo!«
Sleherno jutro se Šiba odpravi na sprehod s sosedovim Čarlijem. Tega sprehoda tokrat ni bilo. Če Šibe ne bi bilo, ne bi bilo niti Vene in Janeza, to je zdaj že jasno! »Šele Šiba naju je spravila iz postelje.«
»Ali je tako močno lajala?« nas je zanimalo.
»Ne, ne, sploh ne!« je odvrnila Vena. »Cvilila je in na vsak način hotela iz spalnice.« Janez se je le prebudil in jo še z zaspanimi vekami spustil na svobodo.
»Jaz sem spala kot top!« je priznala. »Mož tudi.«
Takole je pravzaprav šlo: Šiba je zbudila Janeza, Janez Veno. »Poklič' une, poklič' uno številko!« je tedaj zakričal Janez, ko je naposled videl, kaj se dogaja, kaj se plete, kam želijo zublji.
»Koga vendar?!« je še vprašala moža. Ta je odgovoril: »Nekaj gori!«
Vena je tedaj odprla balkonska vrata in se prepričala. Drvarnica je že gorela, toda ogenj še ni silil, »sploh ne, gorel je samo en vogal v drvarnici!«
Ko so prispeli gasilci, je bilo že vse v plamenih, lesena mansarda pa že zdavnaj izgubljena. Vena je lahko le še nemočno stala in opazovala, kako ji razplamteli zublji hrustajo in uničujejo hišo. »Vse je šlo, le v kletnem prostoru je ostalo nekaj malega, sploh ne vem, niti kaj je bil vzrok, res, nisem še prišla k sebi ...«
Govorice, uradne in neuradne, so prst usmerjale proti hidroforju, črpalki, ki sta jo imela za zalivanje vrta. Da je nastal kratki stik, pravijo.
»Šibika, pridi, no, sem!« jo je Vena želela imeti ob sebi. Rešiteljico, zvesto in kodrasto spremljevalko, ki je sredi včerajšnje noči zalotila Nerona. »Dovolj izkušena, da je znala intervenirat'!« pa se je hočeš nočeš moral pošaliti sosed Kiril.
