Jekleni konjički so veliko več kot prevozno sredstvo. Z njimi sporočamo okolici, kdo smo, ali smo hitri in drzni, ali smo umirjeni in varni. No, bolje rečeno, z njimi izražamo, kdo bi radi bili, pa to večinoma nismo. In kadar je govor o avtomobilih, ne moremo mimo vaške modrosti, da si moški nizkih postav in kratkih curakov praviloma kupujejo velike in dolge avtomobile. Koliko je resnice v tem, bodo najbolje vedele cenjene dame, saj številne popustijo snubcem prav pod vtisom bobnečega motorja neukrotljive pločevine.
Lep prikaz ukrivljene samopodobe lokalnih veljakov in direktorčkov so prav njihovi mestni terenci in audiji z zatemnjenimi stekli, ki se vam na avtocesti prilepijo na rit in obsedeno pobliskujejo z lučmi. Prav ti preveliki avtomobili naše elite se najbolj nasilno borijo za brezplačne parkirne prostore na obrobju mestnega jedra, da bi se izognili plačilu v parkirnih hišah. Ne upoštevajo hitrostnih omejitev in drugih cestnoprometnih predpisov pa še radi ga dajo na zob. Videti je, da tudi policisti raje ustavljajo družinska vozila in tujce kot te neprijetneže. Načeloma se mi ti norci smilijo in se jim zgolj nasmehnem, ko se ob cviljenju pnevmatik bliskovito poženejo s križišča ob zeleni luči, nato pa jih znova ujamem ne naslednjem, le nekaj deset metrov naprej. Ne morem pa prenesti, ko jih zalotim, kako parkirajo na prostoru za invalide pri vhodih v nakupovalna središča. Doslej še nisem videl, da bi tam svoje kašljajoče vozilo pustil slabo situiran voznik. Parkiranje na prostoru za invalide je zelo zgovorno dejanje in razkriva osebo, ki postavlja sebe na prvo mesto, se požvižga na moralo in družbeno odgovornost ter je prepričana, da zanjo ne veljajo ista pravila.
Niso pa zgolj parkirni prostori za invalide pred nakupovalnimi središči tisti, ki privlačijo te samovoljneže. Moj sosed je invalid in parkira na ustrezno označenem delu pred vhodom. Vendar nikoli ne ve, ali bo lahko normalno prišel domov, saj na sosednjem vhodu domuje zajeten možakar z velikanskim mercedesom.
