Oslabljene Slovenije so se lotili tuji špekulanti, čeprav so naši makroekonomski kazalniki boljši od njihovih. Naše največje trgovske družbe se je lotil neki Agrokor, ki kot zadnjo šanso pred svojim finančnim zlomom vidi priložnost v plenjenju od države nezaščitenega Mercatorja in slovenskih predelovalcev hrane ter prehrambne industrije. Zdi se tudi, da po Sloveniji spet hodijo ljudje s kufri in provizijami.
Na čelu Agrokorja je Ivica Todorić, 1951 rojeni sin podjetnika Anteja, nekdanjega direktorja koncerna Agrokombinat, ki se je zaradi kraje šestih milijonov takratnih nemških mark 1971 znašel v zaporu. Po prihodu na svobodo je mlademu Ivici predlagal, da se skupaj lotita postavljanja družinskega imperija. Cvetličarsko podjetje, ki sta ga ustanovila, je cvetelo hitreje kot rože, in že pred razpadom Jugoslavije sta bila Todorićeva največja cvetličarja v nekdanji Jugi. Še v tej je 1989, zdaj že v velike posle vpeljani Ivica, ustanovil Agrokor, njegova poslovna pot pa je švignila v nebo.
Prevzel Jamnico in Zvezdo
V samostojni Hrvaški je hitro postal Tuđmanov zaveznik, toda ženil se je na vse konce, ne samo s hadezejevci, ves čas pa s prekanjenimi posli povečeval svojo moč. Ambiciozni cvetličar je 1993 med drugim prevzel polnilnico vode Jamnica in tovarno olja Zvezda, leta 1994 pa požrl kar sedem družb, med njimi Konzum, kronski dragulj Todorićevega klana, v katerega so že vpeti mlajši člani družine, zlasti pomemben je njegov sin Ante, poročen z nekdanjo miss Hrvaške Martino.
Agrokor je v dveh desetletjih na Hrvaškem postal država v državi, obvladuje prehrambno-trgovsko verigo od njiv do trgovskih polic in zaposluje 30.000 ljudi. Borut Šuklje, nekdanji slovenski politik in veleposlanik v Beogradu, zdaj podjetnik in odličen poznavalec razmer pri naših južnih sosedih, pravi, da je tedanji hrvaški premier Nikica Valentić že leta 1994 na večerjo, na kateri so redki izbranci prvič z našim Janezom Drnovškom urejali meddržavne odnose, pripeljal tudi Ivico Todorića.
V obdobju Ivice Račana je za guvernerja hrvaške centralne banke postavil svojega moža, Željka Rohatinskega, ta pa se je, ko je opravil svoje in zaključil mandat, vrnil v Agrokor. Mimogrede: Rohatinski je bil tudi zagrizen kurjač proti NLB in njeni vrnitvi na Hrvaško, saj bi to pomenilo, da bi morala vrsta Todorićevih podjetij naši največji banki vračati stara posojila oziroma denar, ki so ga zagonili.
Ključno je bilo Agrokorjevo zavezništvo z italijansko banko Unicredit, ki je Todoriću posodila na stotine milijonov evrov (hrvaški mediji govorijo o 700 milijonih; ker Agrokor ne kotira na borzi, mu ni treba razkriti svojih bilanc). Pojavljajo se špekulacije, da Todorić s prevzemom Mercatorja pravzaprav rešuje svoje dolgove bankam – Mercator namreč razpolaga z rednim denarnim tokom in nešteto nepremičninami (mimogrede: samo razvpiti hipermarket v ljubljanski Šiški je pred leti stal skoraj toliko kot zdaj celotna kupnina za Skupino Mercator), ki bi jih lahko zastavili ali odprodali. Če ne danes, pa jutri: mnogo večje trgovske verige, za katere sta Mercator in Konzum palčka, najbrž samo čakajo, kdaj se bosta balkanska liliputa v medsebojnih bojih izčrpala in ju bodo skupaj in poceni kupili.
Boter Lovšetovemu sinu
V Unicreditu se je kalil tudi Janko Medja, zdajšnji šef uprave NLB, velike solastnice najboljšega soseda, njegov učitelj, Notranjec France Arhar, pa je sočasno postal nadzornik NLB. Tri dni po tem, ko je država Slovenija v nadzorni svet NLB imenovala nekdanjega predsednika uprave Unicredita pri nas, Arharja, je ta oznanila kupčijo s hrvaškim kupcem. S tem pa je seznam vplivnih Slovencev, na katere se naslanja Todorić, komaj na začetku. Z Agrokorjem sta bila povezana tudi nekdanja nadzornika NKBM in NLB Dušan Jovanović (imel je svetovalno pogodbo s Todorićem) in Jurij Detiček (istočasno je nadziral še poslovanje enega izmed Agrokorjevih dobaviteljev). Blizu mu je tudi prvi mož Perutnine Ptuj Roman Glaser, ki je distribucijo izdelkov na Hrvaškem nedavno prepustil Agrokorju. Med Todorićevimi slovenskimi svetovalci je še šef padlega Dinersa Tomaž Lovše (Todorić je celo boter Lovšetovemu sinu, ki ga ima z ženo, Hrvatico Anito Tunjić). S Todorićem je prav tako povezana agencija Pristop, kar se brez žegna lastnika Francija Zavrla zagotovo ne bi zgodilo. Sicer pa: za Agrokor, tako v redkih novinarskih intervjujih priznava celo z vsemi žavbami namazani lisjak Todorić, sta agresivno lobistično kampanjo v Sloveniji vodili dve naši agenciji.
Pekarna zarečenega kruha ali koliko je (bil) vreden Mercator
Natanko 18. februarja 2000, torej pred dobrimi trinajstimi leti, sem imel v prilogi Slovenskih novic Plus intervju s takratnim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. Trdno je bil v sedlu paradnega konja, v katero je sedel v drugi polovici leta 1997. Njegov Mercator se je z agresivnim prevzemanjem drugih trgovskih podjetij v Sloveniji dvignil v neslutene višave in je odhajal v republike nekdanje Jugoslavije osvajat nove jugovzhodne trge. Šlo je za velik intervju z najbolj kontroverznim slovenskim menedžerjem, proti koncu sem ga vprašal tudi, koliko je najboljši sosed vreden, ali bi ga prodal in za koliko: »Nekoč se bo, tako kot vi zdaj, pojavil kupec, ki bo hotel kupiti, prevzeti vas. Velik in bogat kupec. Kaj boste storili? Kljub vsemu ste po duši trgovec, torej boste prodali. S težkim srcem, a vendarle, ali ne? Mogoče vas takrat ne bo več na čelu Mercatorja, kar bi bilo še najbolje za vas. Pravite, da je prava doba za sposobnega menedžerja pet do šest let.« In Jankovićev odgovor: »Za nas se zanimajo trije veliki trgovski sistemi, italijanski, avstrijski oziroma nizozemski in francoski. Mercator je ta hip vreden od 500 do 600 milijonov nemških mark, verjetno bi zanj lahko dobili milijardo. Če bo nekoč prišel kdo, ki bo pripravljen plačati dve milijardi, zakaj pa ne? Sicer pa, prodajal ne bom niti jaz niti nadzorni svet, temveč lastniki, torej tudi država. Kot predsednik uprave le predlagam, potem pa lastniki moj predlog lahko upoštevajo ali pa ne. Pri Mercatorju pa imam kot lastnik delnic tudi svoj neposredni interes. Če bi me danes vprašali, bi bil proti prodaji in bi jo odsvetoval, dejal bi, počakajmo, dosegli bomo mnogo višjo ceno.« Takratno nemško marko je treba deliti z dve in dobite vrednost Mercatorja v evrih. Dodati je treba le še, da so aprila tistega leta zgradili in odprli supermarket v Pulju, leta 2001 spomladi pa še enega, posnetek ljubljanskega v Šiški, v Zagrebu. Potem so gradili še na Reki, v Splitu in Varaždinu. Decembra 2000 so na super lokaciji v bližini hotela Holiday Inn odprli nov hipermarket, podoben ljubljanskemu, tudi v Sarajevu, pozneje v Beogradu, 2009 v Podgorici ... vmes pa še nešteto drugih trgovskih centrov v Sloveniji in Jugi. Vse to bo zdaj dobil Todorić.
