Mengeški zvonovi v ritmu polke in valčka

Mengeš bo postal ob letošnjem Mihaelovem sejmu bogatejši za obširno monografijo o pritrkavanju. To bo hkrati tudi posebna oblika zahvale in priznanje za vse, kar je na tem področju naredil njihov častni občan Franc Blejc.

Župnik se ni bal zapora

Ko je bil star 18 let, se je Franc včlanil v prostovoljno gasilsko društvo Mengeš, že dve leti prej pa se je začel ukvarjati s pritrkavanjem. Izhaja iz revne družine. Oče je bil pismonoša, vendar je umrl star komaj 37 let. Franc je bil najstarejši od treh otrok; mama je bila nezaposlena, tako da so se komaj prebijali skozi življenje. Potem je prišla še druga svetovna vojna. V njihovi hiši je stanoval stric, ki je bil v partizanih, in vse skupaj so se za tri leta izselili. Ko so se vrnili domov, so našli popolnoma izropan dom. Franc se je šel učit za tkalca v jarški Induplati. Ves denar, ki ga je zaslužil, je šel za golo preživetje. Čeprav je bilo življenje težko, ga je zanimalo marsikaj, tudi gasilci in pritrkavanje.

»H gasilcem sem prišel leta 1948,« pripoveduje. »Takrat še ni bilo veliko mladih, bilo nas je ravno za eno desetino, vendar smo že hodili na tekmovanja. Pozneje sem bil izvoljen za poveljnika gasilskega društva, za to funkcijo pa sem bil izvoljen v treh obdobjih, vsega skupaj za kar okrog 30 let. Za pritrkavanje me je pred 67 leti navdušil moj gasilski kolega.«

Že leta 1946 se je priključil vsem tistim, ki so se ukvarjali s pritrkavanjem, ki ga primerja z glasbo. »To je slovesno zvonjenje, največkrat ob cerkvenih praznikih,« pravi. »Na Slovenskem je za to slovesno glasbo veliko različnih izrazov. Štajerci pravijo pritrkavanju trjanjčenje, Gorenjci v okolici Bleda poznajo izraz nabijanje, potem so še izrazi klenkanje, pinkanje … To je glasba, ki je v Sloveniji znana že več kot šest stoletij, obstaja približno 400 melodij, nastajajo pa tudi nove. Naučil sem se jih nekaj, potem pa smo hodili po drugih cerkvenih stolpih ter zvonili in pritrkavali.«

Med letoma 1950 in 1960 je bilo pritrkavanje precej omejeno in celo zaničevano. Franc se spominja božiča pred več kot 30 leti, ko je bilo vsaj ponoči strogo prepovedano. »V Mengšu je bil takrat župnik gospod Babič, ki nas je vseeno prepričal, da smo za polnočnico splezali v zvonik in pritrkavali. Tudi groženj z zaporom se ni prestrašil.«

Navček se oglaša le ob smrti

Melodije, ki jih igrajo z zvonovi, je starosta mengeških pritrkovalcev zbral v knjižici. »Vaje so zdaj nekoliko lažje, saj imamo na voljo miniaturne zvonove, ki pa spet niso tako majhni,« pripoveduje. »Vsako leto imamo med šolskimi počitnicami oratorij, ko pripravimo pritrkovalsko delavnico, na kateri v glavnem sodelujejo mladi, ki se radi učijo in igrajo na zvonove.«

V zvoniku mengeške cerkve sv. Mihaela je pet zvonov. Štirje so za zvonjenje, na vrhu zvonika pa je še navček, najbolj žalosten zvon, ki se oglaša le ob smrti.

»Poznamo dve vrsti melodij,« razlaga Blejc. »Ko veliki zvon niha, pravimo, da igramo leteče melodije. Pomagamo si s posebnimi lesenimi vzvodi, saj največji mengeški zvon tehta 2860 kilogramov, samo kembelj ima prek 100 kilogramov. Poleg tega ima veliki zvon 46 udarcev v minuti. Preostali zvonovi so sicer nekoliko lažji, vendar je pritrkavanje vseeno garaško delo. Ko pa vsi mirujejo, so to – kot pravimo pritrkovalci – stoječe melodije. Vse so v ritmu polke ali valčka. Z miniaturnimi zvonovi smo pritrkavali tudi ob spremljavi pihalnega orkestra ali ob zvokih narodno-zabavnega ansambla.«

Mengeški zvonik cerkve sv. Mihaela, ki stoji ločeno od cerkvene stavbe, je visok 45 metrov, do vrha, torej do zvonov, pa vodi, kot je povedal Franc Blejc, kar 93 stopnic. Ne ve, kolikokrat jih je v 68 letih prehodil, ko se je vzpenjal do njih, zagotovo pa bi – za primerjavo – kar nekajkrat dosegel vrh očaka Triglava.