LJUBLJANA – Ekonomist Jože Mencinger je v Gospodarskih gibanjih kritično ocenil predloge gospodarstva za izhod iz krize, ki so jih od tam vladi poslali v obliki dokumenta Kisik za gospodarstvo. Napovedanih učinkov ne bodo dali, vlada pa si z njimi ne more pomagati, je prepričan. Med predlogi vidi preveč »samoumevnih resnic« in premalo utemeljenosti na podatkih.
Delodajalci poslali predloge
Predstavniki glavnih delodajalskih organizacij so vladi sredi meseca poslali predloge ukrepov za davčno razbremenitev ter za zagon razvoja in konkurenčnosti, pa tudi za izvedbo strukturnih reform in sanacijo bančnega sistema. Izrazili so tudi pričakovanje, da jih bo vlada vključila v delovne skupine za pripravo konkretnih ukrepov. Svoje predloge vidijo kot prispevek k novi ekonomski politiki v Sloveniji. Prepričani so, da bi se država tako hitreje izvlekla iz krize.
Mencinger se z njimi ne strinja
Mencinger pa se s tem ravno ne strinja. Mnenje delodajalskih združenj, da bodo ti predlogi imeli pomemben učinek na dvig konkurenčnosti, gospodarsko rast, ustvarjanje novih delovnih mest, upad brezposelnosti in konsolidacijo javnih financ, je po njegovi oceni le predvidljiva utvara.
Dokument brez svetle prihodnosti
»Ne, ker jih vlada ne bi hotela upoštevati, ampak ker si z njimi ne more pomagati,« je oster. Prepričan je namreč, da so predlogi večinoma neuporabni. Nekatere razume bolj kot izraz želenih ciljev, pri drugih meni, da bi se jih morali držati bolj delodajalci kot država, predvsem pa opozarja, da je med predlogi vse preveč »samoumevnih resnic«. Predlagatelji po njegovih opažanjih ne marajo številk, ignorirajo podatke in slabo razumejo delovanje gospodarstva. Dokumentu zato ne napoveduje svetle prihodnosti.
»Zato bo usoda dokumenta podobna usodi podobnih dokumentov, naših ali evropskih. Nekaj časa se bo spodobilo govoriti o njem, nato pa bomo nanj pozabili,« je zapisal. V svojem prispevku se je podrobneje dotaknil posameznih področij predlogov gospodarstva.
Ne socialni kapici
Pri ukrepih za davčno razbremenitev in davčno kulturo ima tako 'poziv k neizprosnemu boju proti sivi ekonomiji' za precej demagoškega, predlog za uvedbo socialne kapice pa se mu zdi v trenutnih razmerah vsaj nedostojen. Nevarnost odhoda v tujino vidi bolj v tistih skupinah, ki dela ne najdejo, kot pri tistih najbolje plačanih. Pri pozivih k racionalnejšemu upravljanju v javnem sektorju in h krčenju javnofinančnih izdatkov ocenjuje, da predlagateljem ni veliko mar za podatke in da ne razumejo delovanja nacionalnega gospodarstva. Javni sektor namreč zajema pomemben del bruto domačega proizvoda (BDP), njegovo krčenje pa pripelje do negativnih povratnih učinkov na zasebni sektor – obseg javnega sektorja v BDP je po njegovih besedah v Sloveniji glede na evropsko povprečje povsem normalen.
Kritičen je tudi do predlogov za nadaljevanje reforme delovnopravne zakonodaje za povečanje prožnosti trga dela. Trdi namreč, da izkušnje iz bližnje preteklosti ne kažejo, da bi delodajalci sredstva, ki bi jih privarčevali na račun stroškov dela, vložili v tehnološki razvoj.
Glede sanacije bančnega sistema opozarja na oviro, ki jo postavlja Evropska komisija. Ta je prej pozivala k hitenju, zdaj pa proces zavira. Ob tem pravi, da je slovenski sistem le dve tisočinki evropskega, pri operaciji pa gre v veliki meri za pomoč države državi. Spet ponavlja, da bi morali že pred leti izdatneje dokapitalizirati bančni sistem.
Glede predlogov za razdolževanje in prestrukturiranje podjetij pa pravi, da je to predvsem naloga delodajalcev in lastnikov.
