Ekonomist Jože Mencinger je v intervjuju za Mladino povedal, da bančna luknja ni nastala zaradi incestnega odnosa med lobiji, politiko in zasebnimi interesi ali ostankov samouprave socialistične miselnosti, ampak je po njegovem mnenju šlo za prehitro rast gospodarstva, ki jo je kriza ustavila, ter finančne in nepremičninske balone.
»Najmanj zadolžene so nekdanje socialistične države, najbolj pa stare kapitalistične,« pravi in nadaljuje, da je bil v času njegovih staršev kredit nekakšna sramota, njegova generacija pa je kredite jemala za nakupe avtomobilov in stanovanj, podjetja pa za »razširjeno reprodukcijo«. Temu je sledilo obdobje, ko so se najemali novi krediti z namenom, da so se odplačevali stari, kar po njegovem mnenju pripelje v stanje, v katerem se krediti potrebujejo za plačevanje obresti na stare kredite.
Reševanje gospodarskih problemov
V intervjuju Mencinger razlaga svoje dvome o koristnosti DUTB, saj ne verjame, da lahko z novimi institucijami in prekladanjem dolgov sem ter tja te zmanjšuješ. »Vsaj Šved, ki se pojavlja kot direktor, mi deluje kot poštenjak, ki stvari pozna in se mu ni treba ozirati na obtožbe, ki smo si jih sposobni izmisliti.«
Po Mencingerjevem mnenju je cilj DUTB reševanje gospodarskih problemov, ne pa preganjanje posameznikov, četudi so tajkuni. Za pozitivno gospodarsko rast je potrebno razdolževanje podjetij, a mnogo pomembnejše je povpraševanje in z njim ustvarjena gospodarska rast. »Slednja samodejno zmanjšuje pezo dolga. To je seveda začasno mogoče zmanjšati tudi s prilivom novega lastniškega kapitala, ki pa ne pomaga dolgo, če produktov ni mogoče prodati.«
Ideologija, ne ekonomija
Prenašanje solidno poslujočih podjetij na DUTB Mencinger komentira z besedami: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«
Kot meni Mencinger, so podjetja, ki jih nameravamo prodati, dobičkonosna in ne praznijo proračuna, ampak ga polnijo. »Z njihovo prodajo naj bi iztržili vsoto, približno enako enoletnemu proračunskemu primanjkljaju. Gre torej za ideologijo, ne za ekonomijo,« pojasni.
Ekonomist je kritičen tudi do dela vlade, ki po njegovem mnenju krize ne more rešiti. Tudi če bi to znala, meni, da nima dovolj moči.
