Neizpodbitno dejstvo je, da sosedov ne moreš ne izbirati ne zamenjati. Žal ali na srečo. Običajno pa je za nameček tako, da nam ti sosedi niso preveč všeč. In tudi mi ne njim. To je celo nekakšna zakonitost, seveda ne le družbena, psihološka, sociološka, ampak že kar matematična. Ena in ena je dve. Sosed plus sosed je prepir. Slej ko prej.
Največ se Slovenci zadnja leta kregamo z našimi južnimi sosedi. Z brati po slovanski krvi. Ta hip zaradi meje in Ljubljanske banke. V lepi njihovi bi pač vse ali pa večino tega želeli imeti zase. Čeprav v isti sapi trdijo, da so med najbolj gostoljubnimi narodi tega planeta z njegovo bližnjo in daljno okolico. A kaže, da bo že kmalu za debelo spoznanje drugače. Mejo nam bodo določili evropski sodniki, bančni spor bosta v ponedeljek na Mokricah rešila Janša in Milanović. In hrvaška pot v EU bo nepreklicno odprta. Spet bomo živeli v eni državi.
A ker bomo ostali sosedi, se bo med nami še naprej iskrilo. Nemara že marca. Prihaja denimo sezona nabiranja špargljev, največ jih raste v Istri, ta je večinsko onkraj meje z lepo njihovo. Kar pa nas seveda prav nič ne moti – še posebno ne številnih slovensko govorečih vikendarjev –, da okusnih in v mnogočem zdravilnih stebel ne bi trgali na hrvaški zemlji. Vsaj doslej. Letos bo to opravilo bistveno bolj zapleteno. V hrvaških gozdovih brez ustreznega papirja in plačila ni več mogoče nabirati ničesar!!! Ali konkretno: vsak, ki se bo denimo odpravil po šparglje, bo moral imeti v desnem žepu državno dovoljenje za takšno početje, v levem pa kune. Za šopek desetih stebel divjih belušev bo treba plačati pet kun. Ali 66 centov. Ni malo, posebno za Hrvata.
Problem naših sosedov je, da so nekoliko prerevni, da bi vse prave, neprave in navidezne lepote ter znamenitosti izkoriščali in se jim čudili edinole sami. Hočeš nočeš je treba v to njihovo krasoto spustiti še koga, četudi janeze. Ki so preverjeno dobri gostje. Ne le ker poleti ob Jadranu pozno v noč polnijo gostinske žepe, ampak tudi ker ljubijo šparglje. Posebej divje. In tistim, ki se bodo ponje odpravili nekaj deset kilometrov daleč čez južno mejo, zanesljivo ne bo težko odšteti še nekaj evrov nabiralnine. Problem zna biti drugje. Kajti Hrvati so dokazano zoprni, če jim gre slabo, še bolj pa, če domnevajo, da gre dobro njihovim severnim sosedom.
