Meho, Sandi, Klemen, Dalibor ... klobuk dol!

LJUBLJANA – Da policisti, gasilci in reševalci pa varnostniki in vsi tisti v službi ljudstva priskočijo na pomoč ljudem v stiski in v nevarnosti, jemljemo kot samoumevno. Pa ne le mi, tudi sami ob svojih dejanjih radi (pre)skromno poudarijo, da so naredili le tisto, za kar so plačani. No, na policiji in ministrstvu za notranje zadeve menijo drugače in vsem, ki so v iztekajočem se letu na kocko postavili svoje življenje, da bi rešili življenje drugega, so v zahvalo za nesebična in pogumna dejanja podelili medalje za hrabrost in požrtvovalnost.

Junaka Sandi in Meho

Med prejemniki niso bili le policisti (33 si jih je prislužilo medalje), kar 15 je bilo povsem običajnih državljanov, ki pa se od preostalih razlikujejo vsaj po tem, da se v trenutku, ko je najbolj treba, ne obrnejo stran in si ne mislijo »bo že kdo drug poklical policijo«, ampak brez razmišljanja priskočijo na pomoč. Eden takšnih je vsekakor Jeseničan Sandi Kamberi. »Šel sem iz službe, ko sem videl, da se dva lovita po ulici in vpijeta drug na drugega. Hude zmerljivke so letele iz ust moškega, pa sem se ustavil in opazoval, kaj se dogaja. Tako je, da če moški lovi žensko, ni nikoli dobro,« začne svojo pripoved. In le nekaj trenutkov pozneje je moški žensko zgrabil za ramena, to pa je bilo za Jeseničana dovolj, da je poklical policijo in krenil v akcijo. A ušla mu je podrobnost, ki pa jo je ujel njegov someščan Meho Jusufagić – nasilnež je imel v roki nož! Kljub temu sta se oba pognala, da bi pomagala nemočni ženski. Prvi je par dosegel Meho in že naslednji trenutek se je iz njegovega trupa vlila kri.

»Obrnil se je in ga zabodel v trebuh. Vse se je zgodilo tako hitro! Ko sem to videl, sem mu vzel nož, ga podrl na tla, Meha dal v polsedeč položaj, žensko pa poslal čez cesto, dokler se stvar ne pomiri. Šele ko sem jo poklical nazaj, sem videl, da je poškodovana tudi ona. V vsaki rami je imela vbodno rano,« napete trenutke podoživi Sandi. Napadalec je Mehu, o katerem smo v Novicah že pisali, poškodoval skorajda vse trebušne mišice. »Bolečine ni bilo nobene, tudi pozneje nisem ničesar čutil,« grozljivo izkušnjo opiše Meho, Sandi pa z nasmeškom pristavi, da je bil najbrž v šoku: »Močno je krvavel, pa je hotel kar vstati in iti. Komaj sem ga zadržal v polsedečem položaju.« Več mesecev je Meho okreval, a bi kljub temu, če bi se znašel v podobnem položaju, ravnal enako. No, z eno razliko: »Ne bi se pustil zabosti,« se nasmeji. Napadalec Peter Potočnik je bil pred dobrim mesecem zaradi poskusa uboja žene, ki je bila povrhu še noseča, obsojen na večletno zaporno kazen. Da je ostalo pri poskusu, pa gre zasluga nedvomno tudi Mehu in Sandiju.

Iz vode do 
avta in otroka

»Peljali smo se iz Črne vasi proti Podpeči, ko je nasproti nekdo pridivjal. Mene je za las zgrešil, saj sem se umaknil na bankino, te sreče pa ni imel voznik za mano. Avtomobila sta trčila, odbilo ga je na drugo stran, v jekleno varnostno ograjo na mostu in nato v graben. Oče je sam zlezel iz avtomobila, ki je obrnjen na streho obstal v vodi, in zavpil, da je notri še otrok,« pa se majskega dne, ko se je odločil, da do vratu zabrede v vodo in reši življenje desetletniku, spominja Klemen Oblak.

»Ni prijeten občutek, pričakuješ kri, pričakuješ mrtve in zavestno se moraš odločiti, da boš šel čez to. To ni instinktivna reakcija, vsaj zame ni bila,« pravi. Deček je po spletu nesrečnih okoliščin obtičal v avtomobilu, saj se je njegov varnostni pas ob trku zategnil, in ostal je ujet v sedežu z glavo pod vodo. Klemen in Dalibor Stjepanović, ki je pritekel iz drugega avtomobila, sta skupaj z dečkovim očetom avto uspešno obrnili, da je deček lahko znova zadihal. »Ne vem, ali je bil vsega skupaj pod vodo eno minuto, a zdelo se je kot cela večnost,« pove Klemen, ki je bil več kot olajšan, ko se je prepričal, da je z dečkom, za katerega se je pozneje izkazalo, da je vnuk njegovih sosedov, vse v redu: »Bil je v šoku, rekel je, da ga zebe, kaj hujšega pa ni bilo.« Da bi takrat odpeljal naprej, na to ni niti pomislil. »Moraš pomagati, seveda moraš,« odločno pristavi in zatrdi, da se zaradi tega dejanja nima za junaka.

Morda. A vsakomur, ki priskoči na pomoč, pa naj bo to v ekstremnih okoliščinah, kot sta omenjeni, ali pa le pozove dečka, ki maltretira vrstnika, naj preneha, bi lahko rekli junak. Sploh v časih, ko se vse prevečkrat raje obrnemo stran in, namerno ali ne, spregledamo proseč pogled, preslišimo klic na pomoč in se tolažimo, da to tako in tako ni naša stvar.