RIBNICA – V vasi Sinovica prebivajo štiri družine, vsega skupaj ducat duš, z zagotovo enim večjih govedorejskih fondov – 53 bikov, krav in telic – na število prebivalcev, in to ne le na Ribniškem. S kopaste vzpetine na Velikih Slemenih, na 760 metrih nadmorske višine, so vidni slovenski vršaci daleč naokrog, na dlani se odstre tudi dežela suhe robe, tja od Kočevske do Turjaka oziroma od Suhe krajine do Notranjske. Nekaj opuščenih domačij priča, da je bilo tod njega dne kmetijstvo še kako živo, čeprav so od nekdaj živino napajali s kapnico, v sušnih mesecih z vodo iz cistern. Na Sinovici je tako tudi danes, le da je podrast kljub skrbnemu kmetovanju že napadla sleherno strmino. Po teh se v vas večkrat, najpogosteje iz Sodraške doline, ko prestopijo reko Bistrico, priklatijo medvedi. Poleti na poti razdirajo čebelnjake, jeseni se sladkajo s sadjem, ko pobočje pokrije sneg, se jim sline cedijo po senenih balah. Na planoti in pod njo ni drobnice, je pa minuli vikend medvedka z mladičema raztrgala kobilo. Pravzaprav je pokončala dve: šestletna Osma je bila breja, čez poldrugi mesec bi skotila žrebe.
Nočni ropot
»Daleč naokrog nihče ne pomni, da bi medved napadel konja, ki je od njega večji in težji, verjetno tudi hitrejši,« pripovedujeta brata Jože in Janez Kožar. Njuno pričevanje o brutalnosti lačne medvedke, ki se je do prikladno urejenega kozolca na Jožetovem dvorišču, tam je bila Osma privezana kot vselej, prikradla v noči na soboto, je naravnost srhljivo. »V petek zvečer sem si rekel, Jože, zjutraj ne bo treba zgodaj v službo, lahko boš dlje spal. A me je namesto petelinov že zelo zgodaj prebudilo močno ropotanje. Oblekel sem se, stopil na prag in prižgal luč, ki se je zarezala v gosto meglo. Čakaj, čakaj, vi prekleti zlikovci,« je Jože stresel jezo na medvedjo družino, ki jo je ucvrla navzgor, proti vzpetini Gmajnica. Nemudoma je poklical brata, ki z družino živi 500 metrov višje, da so medvedi, ki so vmes brundali, že napadli ali pa bodo vsak čas razkosali Osmo. Ni bil namreč prepričan, da jih je res pregnal.
»Tekel sem do avtomobila, še hitreje sem prevozil petsto metrov do hiše tam spodaj. Na ovinku so se pred mano v soju žarometov prikazali medvedka, tehtati je morala okrog 120 kilogramov, in mladiča. Slutil sem, da ne bo nič dobrega,« nadaljuje Janez. Jože ga je pričakal z baterijo. Posvetil je v prazen kozolec in mlakužo razlite krvi po stelji in senu. »Moj bog,« sta globoko vdihnila: »Mar je tako mogočno žival res razmrcvaril medved?!«
Sledi so po razmočeni in s krvjo napojeni zemlji vodile navzdol, do škarpe. Pod to, ob starejših nasadih jablan, je na boku, z omahujočo glavo, zadnje minute preživljala rodovniška kobila posavske pasme.
Veterinar jo je odrešil
»Stokala je in tolkla z nogami, kot bi prosila za odrešitev. Takrat me je res stisnilo. Kri ji je odtekala iz trebuha, glave, stegen, zadnjice,« mučen prizor opiše Jože, Janezu pa so se hude poškodbe še bolj vrezale v spomin: »Trebuh je bil odprt, luknja je bila videti večja od 40 centimetrov, oko pa razlito od udarca tac, z vdolbino na desni strani počene lobanje. Od blizu sem ugotovil, da je kobila z zlomljenimi štrlečimi rebri, brez ušesa, v zadnjih izdihljajih. Da se ne bi skotalila še nižje, smo jo z deskami zavarovali in pričakali policijo ter živinozdravnika.«
Medvedje so se Osme lotili načrtno: mladiča naj bi jo neusmiljeno grizla od zadaj, medvedka pa se je je s kremplji lotila po glavi in trebuhu. Vmes je razbila pregrado in jasli, pod kozolcem je pustila pravo razdejanje.
Možje postave, ki so se kmalu odzvali na klic, so spisali zaznamek, dežurni veterinar pa je kobili vbrizgal odmerek humane odrešitve, za kar je moral gospodar takoj odšteti nekaj manj kot 53 evrov. Pristojni za visoko divjad in zveri na kočevski območni enoti zavoda za gozdove je izračunal, da je medved Kožarjevim povzročil za približno 2800 evrov škode. Pred njimi pa je napol lačna kosmata družina odhlačala proti Veliki rebri, proti Zamostcu. Tam naj bi se pred dnevi pri Ambrožičevih lotila čebelnjaka.
»Ne le naša vas, vsa Slemena in Sodraška dolina je v primežu strahu. Kamor koli se ozremo, naletimo na sledi medveda. Nihče nič ne ukrepa, le ugotavljajo. Mi imamo 25 glav govedi. Medved je zavohal kri, zagotovo se bo vrnil in vdiral v hleve. Se bo čreda rešila z bežanjem, kot sta se lani moji kobili? Medved ju je zalotil na pašniku, pa sta komaj pritekli domov. Eno sem z žrebetom oddal prejšnji teden, Osma je na koncu vendarle končala pod kremplji,« sklene Janez Kožar.
Nekateri domnevajo, da gre za isto medvedko, ki je novembra lani ob reki Bistrici v Zamostcu napadla in ranila 12-letnega otroka, ta se je vračal s športnega treninga iz Sodražice. Miran Bartol s kočevske enote zavoda za gozdove je povedal, da medvedi praviloma ne napadajo konj, se pa skoraj vsako leto zgodi kakšen primer. Lani je kosmatinec poškodoval konja pri Novi Štifti, leto prej pa več konj v Mahovniku pri Kočevju. Letos je bilo na tem območju odvzetih pet medvedov. |