VELIKE LAŠČE – Slovenska umna glava, velikolaški rojak Fran Levstik, ki mu je od rok in iz glave šla tako proza kot tudi poezija, se je načrtno lotil še strokovnega pisanja o čebelarjenju. Že poleti 1853, potem ko je nesrečno odstopil od mature in se vrnil v rojstne Retje, je zasnoval knjigo o bučelstvu (čebelarstvu). »Pozdravljena bodi, draga bučela! Pomladi tedaj si pravi klicar? Dviguje se v prsih mi duša vesela, ko ugledal sem tebe, nedolžna stvar!« je v zanosu pesnil po izkušnjah in besedah svojega čebelarskega učitelja Jožefa Oblaka (1807–1865), ki je bil doma iz velikolaških Retij. »Naš rojak se je takrat za svoje (slovenske) jezikovne pravice prerival s trdoživimi birokrati ogrske monarhije, nikjer pa ni namignil, da bi bile čebele oziroma čebelarstvo v nevarnosti zaradi zveri, ki so zadnje desetletje zasedle ta prostor,« poudarja Brane Borštnik, predsednik Čebelarskega društva Velike Lašče. Starejši čebelarji onstran Turjaka do Kolpe oziroma Loškega Potoka pa do Dolenjskih Toplic, z območja kulturne krajine, ki evropskemu trgu cedi najbolj kakovosten med v podalpski deželi (zaščiten Kočevski med), državno birokracijo svarijo pred škodo, skrb še bolj vzbuja ogroženost. In navajajo. Velike zveri, torej tudi medvedje, so bile v prvi Jugoslaviji na vrvici. Če se je, denimo, kosmatinec zatekel proti vasi, je bil kraljev ukaz, naj ga pokončajo. V Titovi Jugi je bil medved gospodar v svojem prostoru, kolovratil je zgolj globoko v tihoti gozda. Zdaj je precej drugače, medvedovi napadi na čebelnjake – občasno tudi ljudi?! – se vrstijo in so se zvrstili tudi v minulem tednu.
Razbiti panji
»Je že tako, da našim stanovskim kolegom v drugih krajih lase belijo zastrupitve in onesnaženost prostora, mi pa se borimo z orjakom med divjimi zvermi naših prostorov. Od stvarnika podarjena nedotaknjena poraščena narava s terasastimi planotami, ki so zasajene s starimi sortami sadnega drevja, je tudi danes šolski primer, kako čebelarji znamo svoje poslanstvo opravljati v sožitju z naravo, a nam žal ravnovesje že vrsto let podira neznosno lomastenje medvedov,« je dejal Borštnik. Lani so v Krvavi Peči, to je najbolj oddaljen kraj od središča občine, poskušali z ducatom panjev revitalizirati to redko poseljeno vas, a jih je brundač kratko malo pregnal in zmagal. Čebelnjak je namreč potacal in pohrustal čebele, po razdejanju sodeč bi lahko sklepali, da je bilo njegovo sporočilo nedvomno: »Ljudje, ne rinite več sem.« Od sredine aprila in maja letos, pokaže evidenco Borštnik, je medvedja družina malone najmanj enkrat obiskala panj slehernega čebelarja, teh je v društvu 50.
»V celem lanskem letu na območju pridelave medu ni bilo toliko napadov lačne zveri kot letos v dveh slabih mesecih, in to zgolj na Velikolaškem,« postreže Borštnik. Rob, Turjak, Mala in Velika Slevica, Poznikovo, Prazniki, Hrustovo, Škrlavica, Prilesje … je le par izmed 88 vasi in zaselkov v občni, v katerih jo je medved že pošteno zagodel. Skoraj povsod po istem receptu. Mati kosmatinka ropa z dvema ali tremi lanskimi mladiči. Pri tem jih seveda uči, kako naj najdejo slastno hrano.
Niti električne ograje (pastirji) zanje niso ovira. Skrbna mati se praviloma ustavi pred pastirjem, tačas radovedni otroci zlahka splezajo pod ograjo. Bojazen za potomstvo ji še bolj razrajca gobec; z njim lahkotno udari po ograji in jih srboritna obvaruje s svojo mogočno postavo. Pri čebelnjaku se nato, ne oziraje se na vpitje, tuljenje siren, hupo, začne slastna gostija. »Aprila in maja je bil v panju buren razvoj, z veliko odkrite zalege, ki jo čebele oskrbujejo z matičnim mlečkom. Ta pa s svojim vonjem privablja medveda. Lačni sladkosned razbije panj prvi večer, ko poje vso čebeljo zalego, se drugi večer vrne po preostanek medu. Satje z zalego in medom odnese do bližnjega gozda, v vseh vaseh najdlje 300 metrov proč,« Brane opiše navade tacarja.
Pobite še kure
Prejšnji teden je v Prilesju, naselju ob prometni cesti Ljubljana–Kočevje, medvedka ponoči planila na stacionarni čebelnjak. Šest panjev je s taco podrla in jih uničila. Naslednji dan se je kljub dobro organizirani vaški straži, ki je za zdaj edini učinkovit način varovanja čebel, znova vrnila. Postavila se je nedaleč stran od čebelnjaka, v temo. Med 21. uro in polnočjo so jo poskušali z vpitjem, ropotanjem, tuljenjem siren in žvižgi napoditi, a zaman. Vsa vas, zbralo se je več ducat sosedov, je bila na nogah, v paniki. Ko je odbila ura strahov, je medvedja družina le odhlačala proti gozdu, stražarjem se je kamen odvalil s srca. Okoli čebelnjaka so napeli električnega pastirja. A zver je po nekajminutnem premoru skovala načrt, da se bo po plen znova vrnila. In se je. Nočno veselo igro je nadaljevala tako, da se je umaknila pod drog javne razsvetljave, ob zadnji hiši na koncu Prilesja.
Ko je kmalu v smeri Dvorske vasi pripeljal avtomobil, se je pogumno postavila na noge; šoferja in sovoznika je par minut držala v negotovosti. Ni ju namreč spustila. Prestrašena fanta sta zjutraj prepričevala o komaj verjetnem dogodku, lovci pa so pritrdili, da je to izjemno velik primer zveri, medvedka z mladičema, ki naj bi se klatila v trikotniku Dvorska vas, Škrlavica, Finkovo. Potemtakem je neki drugi kosmatinčev rojak dva dni po tem, ko ga je od namere sladkanja s čebelami odbila električna ograja, od jeze pomendral kurnika v naselju Rimska ulica, v bližini velikolaške železniške postaje.
»Ženi Nataši sem zjutraj dejal, da je pozabila zapreti vrata kurnika, saj je petelin, izjemen pevec, ki je tudi noč prej tem zakikirikal kar 18-krat, tokrat komaj odprl kljun. Stal je pod oknom spalnice, videti je bil žalosten. Žena, seveda imaš prav, saj je medved pohrustal šest kur, petelin mu je očitno ušel. Okoli je razdejanje,« je dejal gospodar Franc Škulj. Noč pred tem je pri sosedu Zidarju tat pospravil vseh osem kur, gospodarica si je želela, da bi pod nadstreškom, kjer je bil kurnik, postavila svinjak. »Strah me je, kako bi jo odnesel prašič, če se je tako spravila na kure,« je žalostna Zidarjeva teta.
Odlovili enega mladiča
Velikolaško je najbolj ogroženo območje medveda pri nas. Tod v bližini je leta 1996 medved hudo poškodoval starejšega občana, ki je utrpel hude bolečine, lani pa v bližini Male Slevice še sprehajalko na poti. Otroke v tamkajšnji šoli je na začudenje okoljevarstvenikov na spoznavanje okolice Trubarjevih krajev večkrat peljal lovec. Na razmere strahu (sobivanja) se država odziva tako, da na vsake toliko časa v večna lovišča pošlje kakšnega »grešnega« medveda. Tudi tokrat, ko je intervencijska skupina odlovila enega izmed treh mladičev, a družina še naprej veselo pohajkuje z ruvanjem čebelnjakov in sejanjem strahu. »Medvedom vrnite mrhovišča, pa bo (kolikor toliko) red,« svetujejo tudi čebelarji.
