KOSTEL – »Pred mesecem sva z nečakom pila kavo, ko sva zaslišala, da se nekaj dogaja pod hišo,« začne pripovedovati Peter Skender, ki živi v vasi Kostel v istoimenski občini na jugu Slovenije, tik ob meji s Hrvaško. »Nečak je vstal, pogledal po bregu in rekel: 'Peter, medveda imaš pod hišo.'«
Na bregu pod hišo, ki se strmo spušča od gradu Kostel tja do Kolpe, je bila medvedka z mladiči. Bili so blizu, morda 10 metrov stran. »Ko so naju zaslišali, so jo ucvrli stran.«
Toda 54-letni Peter, ki se je v domačo hišo vrnil pred enim letom, ko je v Zagrebu ostal brez dela, ni prvič srečal medveda. V zadnjem letu se je z njimi srečal že dvakrat. Prej, ko so odraščali pod tem mogočnim gradom, ki je že vrsto let zaprt za obiskovalce, jih ni bilo toliko. »Prvega medveda sem videl šele pri 16 letih, zdaj pa mi hodijo na kavo,« pravi.
Ni bila lisica
Popelje me po vasi, kjer je skupno sedem hiš. Pet hiš, od katerih so tri neverjetno lepo obnovljene v tradicionalnem kostelskem slogu, stoji znotraj grajskega obzidja. Večina lastnikov živi drugje, vendar so še vedno povezani z domačimi kraji in se redno vračajo. Edini stalni prebivalec znotraj grajskega obzidja je Peter, kar pomeni, da je grad Kostel še naprej edino naseljeno grajsko obzidje v Sloveniji.
Drugi stalni prebivalci vasi Kostel – skupaj jih je sedem – živijo v dveh hišah zunaj obzidja. Tudi tam so medvedje stalni obiskovalci. O tem pričajo njihovi iztrebki.
»Tudi na pokopališču je videti tovrstne sledi,« pravi Mojca Skender in našteje še nekaj prigod iz Kostela. Bratova žena je med okopavanjem njive slišala godrnjanje, in ko je dvignila glavo ter pogledala naokoli, je zagledala medveda pod hruško. »Lani sem jih slikala pri kontejnerjih,« pove Skenderjeva.
»Včasih smo hodili peš v šolo v Colnarje in Faro, kar je po eno uro hoje, pa nismo srečevali medvedov oziroma je bilo le enkrat, da smo od daleč videli enega, ki se je ustavil pri sadnem drevesu,« razloži Peter Skender. Zdaj, ko jih je toliko, pa sogovornika ugibata, ali morda medvedi nimajo brloga v strmini pod gradom. Njun oče je govoril o Jazbečevi luknji, saj naj bi tam enkrat ujeli jazbeca. Otroci so jo preimenovali v Lisičjo luknjo, a je Peter pred časom, ko je šel tja nabirat palice za fižol, ugotovil, da tam leži nekaj veliko večjega, kot je lisica.
Dan zatem pa je srečal medvedko, ki je prišla čisto k hiši: »Prišel sem do hiše in slišal, da se nekaj dogaja. Ko sem zavil okoli vogala, sem jih zagledal: medvedko in tri mladiče, nič večjih od žoge,« pravi Peter. »Mladički so bili res lepi in neverjetno prisrčni, da bi jih človek kar vzel za svoje, če bi tako majhni tudi ostali. Pa seveda tega nisem storil. Samo počepnil sem pri vogalu in bil tiho, da so šli nazaj v gozd.« Peter ne skriva, da ga je bilo strah.
Medvedi niso edine divje živali, ki jih srečuje. Lani, ko je šel nabirat gobe, je srečal divjega prašiča. Žival se je skrila v grmovje, Peter pa je ravno tam iskal gobe. »Bil sem šokiran, kaj pa drugega, obstal sem, da je žival šla svojo pot,« pove. Občudoval pa je tudi trop jelenjadi, devet košut in jelena.
Kot v rezervatu
Če ne bi bil tu, v Kostelu, nikoli ne bi doživel vsega tega. Ne bi videl srnjega mladička, ki je bil kot filmski Bambi, še bel in rjav, ki se je ves prestrašen stiskal ob zid. »Videl sem samo velike oči in smrček, nosnice so mu plale od strahu. Niti za milimeter se ni premaknil, tako ga je bilo strah …« predstavi srečanje z nebogljeno živaljo. Seveda se ga ni dotaknil, samo umaknil se je, bogatejši za novo neverjetno izkušnjo, ki je ne bo nikoli pozabil.
Obstaja pa tudi manj prijetna plat življenja z divjimi živalmi. Jelenjad in srnjad dela škodo v sadovnjakih in osmuka tudi bršljan, na grajskem obzidju se vidi, do kod sežejo njihovi gobci. Vendar je to del življenja na podeželju, kjer se prepletata divji in udomačeni svet. Ljudje so se prilagodili divjemu svetu in – tako kot v Kostelu – zaradi medvedov ne hodijo več po gobe, zelo redko na sprehode.
Eden od redkih gobarjev, ki še vztrajajo pri svojih navadah, je prav Peter. Po gozdu se premika glasno in s palico tolče po drevju. Živali, ki so pametne, se umaknejo.
»Jaz pa si ne upam več v gozd, če pa že grem, sem nesproščena, ker nikoli ne vem, kje lahko srečam medveda,« prizna Mojca. Po njenem mnenju je življenje v Kostelu podobno življenju v naravnem rezervatu, a doda: »Če imaš rad mir in tišino, potem tu lahko živiš.«