Medved za zajtrk kolje breje ovce

KOČEVJE – Čeprav je že kazalo, da so medvedi – teh v Sloveniji živi okrog 450, največ kajpak na Kočevskem – letošnjo pomlad nenavadno pridni, jih lakota, potem ko so pozimi izgubili tudi do polovice svoje teže, spet nese daleč, včasih celo predaleč, torej čisto blizu ljudem. Te dni je tako v kraju Strmec pri Velikih Laščah lomastila medvedka s tremi mladiči, za preplah je njena družina poskrbela tudi v naselju nad Igom.

»Vse bom pustil«

»Bilo je zgodaj, malo po peti uri, ko sem ovce iz lesenega objekta spustil v ogrado z električnim pastirjem. Zjutraj je pač trava še sveža, najboljša za pašo. Okrog devetih sem se vrnil. Prečkal sem regionalno cesto in mimo sosedove hiše po ozki potki zavil do žične ograje. Zakaj neki potacana trava, sem se spraševal, ko sem odprl vrata ograde. Spet je bil medved! Le koliko ovac je pokončal tokrat? Črede nisem mogel prešteti, saj se je prestrašena tiščala onstran pašnika,« je treslo gospodarja Iva Erendo, ki ima dom na križišču novomeške ceste v naselju Gorenje pri Kočevju, drobnico pa le 200 metrov stran na robu gozda.

Prejšnji teden so mu požrli brejo ovco jezersko solčavske pasme. Razkosano jo je medved odvlekel na varno, deset metrov za žično ograjo, in pustil le nekaj kosti, je razmišljal Ivo, ko je pod vtisom tistega dogodka težkih nog šel proti odprtini v ograji. Še par korakov je naredil, nato pa onemel. Po travi so bile izpisane krvave sledi štirinožnega ubijalca. Vzel je 70 kilogramov težko brejo ovco z dvema jagnjetoma. »Tako lačna je bila medvedka, da je pustila samo vrat, kosti, kožuh in mrtva janjčka,« se je jezil Ivo, medtem ko sta s sosedom Jožetom nameščala dodatno ograjo.

Nekje v bližini se je pač zver udomačila, oni dan so jo videli, ko se je valjala po travniku pri Baričevih v Gorenju. Erendi so se v spomin zelo vtisnile podrobnosti ne tako davne medvedje gostije. V zgodnjih jutranjih urah je medved pokončal tretjino črede. V ogrado je sprva poskušal vdreti iz doline, nad katero je leseni bivak za ovce. Ovira je bila pretežka, zato je spremenil načrt in po pojedino prihlačal po bližnjici, čeprav je tam lega neprimerna tudi za tako zvitega vsejeda. Pod žico je s tacami skopal kanal, a je najbrž zaradi svoje postave, šlo naj bi za medveda, težkega krepko nad 100 kilogramov, načrt spremenil in se lotil žične ograje 50 metrov višje. S količkom jo je zlahka pomendral.

Čreda, vajena podeželskega spokoja, se ni mogla ubraniti. Več ovc je zvlekel v gozd. »Bilo je kot na fronti čisto blizu naselja,« se spominja Erenda, ki je tedaj ob gozdu naštel sedem zmaličenih ovac, malo višje na jasi pa še tri jagnjeta. »Kaj naj rečem? Žalosten sem. Vse bom pustil, saj se proti lačnim zverem ne zmorem več boriti.«

Slepomišenje dobro plačanih državnih birokratov?

»Res je, da v naših krajih ni več kot nekoč, torej ni videti zapornic, omejevalnih tabel, prepovedi gibanja. Zato pa žične ograje z električnimi pastirji rasejo kot gobe po dežju. Ta ikonografija še kako kazi krajino. Ljudje smo postali ujetniki zveri, država, ki je njihov gospodar, pa nam prodaja meglo,« je jezen tudi predsednik sveta KS Velike Poljane v ribniški občini Jože Marolt.

Zagovorniki sobivanja zveri in človeka vsa leta vrtijo isto lajno. Zaščitenih medvedov in volkov – teh je z mladiči skupaj okrog 70 – je na območju Nature 2000 (Kočevsko in Ribniško) veliko več, kot jih prenese prostor, zato lahko govorimo le o slepomišenju dobro plačanih državnih birokratov, ki za sožitje ponujajo državne subvencije in namestitve žičnih ograj ter druge obrambne mehanizme pred zvermi. »Nas pa imajo za sovražnike zagovornikov sobivanja, kar je popolnoma zgrešeno. Ja, kje drugje kot v naših gozdovih je prostor za medvede?! Toda naj jih bo razumno število, kot denimo leta 1990. Pri tej zahtevi pa bomo zares vztrajali do konca,« je odločen predsednik območne kmetijsko gozdarske zbornice Kočevje France Prelesnik.