Medved napadel mamo s 5-letnico

LOŠKI POTOK – Dva tedna je tega, kar se je najmanj ducat rjavih kosmatincev, v zeleni bratovščini Draga menijo, da jih je celo več, utaborilo v smrekovo-bukovem gozdu med Pungartom in Črnim Potokom, na pol praznima vasema nad žuborečo krasotico Čabranko v občini Loški Potok. Bržkone ista druščina razkropljeno hlača tudi po lučaj bližnjih, sicer bolj poseljenih krajih onstran zelene meje.

»Leno se vlečejo po glavni cesti bodisi v smeri Čabra bodisi tja doli, proti Osilnici. Niti hrup vozil jih ne zbega. Le ko se oglasi sirena, se s sopihanjem umaknejo, a ne daleč. Kakšen meter, dva zavijejo pod cesto in – hop, spet skočijo na asfalt,« vedenje večjega medveda slikovito opiše Željko Ožbolt iz Čabra. Pri naših sosedih, mejna reka jih ponekod ločuje na razdalji sto metrov, se še živo spominjajo, ko je nedolgo tega pri Tropetovih s taco tolkel po zvoncu. Gospodinjo, ki je odprla vrata, bi skoraj kap. Menda je istega kosmatinca drugi dan pot zanesla na slovensko stran v Podpresko, kjer je na hiši razbil šipo. Domačini so dejali, da ne bi napadel, zgolj lačen da je bil. Ampak prepričani pa ne morejo biti, zato lahko upravičeno občutijo strah ali, če jih je to sram priznati, nelagodje.

Zaprta cesta

Črni Potok je neuradno od lani z občinskim središčem prvič po osamosvojitvi povezan z novim vijugastim asfaltnim odsekom, ki se na regionalno cesto priključi nad mejnim prehodom Podplanina. A je za sedem starejših stalnih prebivalcev te vasi, ki je imela nekoč gostilno, trgovino, kovačijo in mlin, kdaj pa kdaj se je tam oglasil tudi medved, še vedno najbližja pot v Slovenijo (do občine) čez most na Čabranki in naprej čez omenjeni mejni prehod.

»V teh krajih radi zbijamo šale, seveda na svoj račun. Sosedje, z njimi smo od nekdaj tudi rodbinsko povezani, imajo lepo tekočo cesto in po njej se zveri kar sprehajajo, pri nas pa se tega odseka, ki še ni odprt, čeprav je od gradnje že dve leti – nima uporabnega dovoljenja –, tudi živali izogibajo. Medvedi so se umaknili v gozd, največ jih je med Pungartom in Črnim Potokom, kadar pa jih v želodcu zvija od lakote, se pridejo pokazat pred naše hiše,« pojasnjuje Matija Turk. Glasbenik, ki po tretji zgoščenki v čabranskem narečju pesni četrto o lepotah teh krajev in domu zvestih sotrpinih na obeh bregovih mejne reke, nejevoljno razlaga, da je država zgradila priključek ceste in pri tem upoštevala zgolj varuhe narave, njih pa …

»Ubrali so strmo različico, položili asfalt, ki že poka, ponekod se zvija kot po potresu. Zaradi močvirja so morali dodatno zgraditi podporne zidove in kajpak globoko poseči v žepe obubožanih ljudi. Cesta je zaprta, a se po njej vozi. Bog pomagaj,« se stroki čudi Črnopotočan Srečko Hudolin in zmaje z glavo: »Hvala bogu, da sem ostal cel in živ.« Stoji pred svojo res lepo obnovljeno hišo ob pretočnem Črnem potoku (po njem je vas dobila ime). Okoli, predvsem nad njo, je ravno zaradi neusmiljenega pritiska divjadi očistil podrast, okolica je zadihala. Ozre se proti hribu pri Žmidlovih, tam na levo je ozka, komaj vidna pot v smeri Pungarta.

Za medvedom –
 še večji medved

»Z medvedi smo se že spogledovali. A tako blizu hiše in sredi dneva pa še ne. Z razdalje sto metrov je bil videti mogočen. Pokazal se je izza grmovja, nato se skril. Sem si mislil, da me je zavohal in je odšel svojo pot. Vseeno sem šel pogledat, saj je prej neutrudno oblegal sosedino hišo, gospodinja je bila vsa iz sebe,« pripoveduje Srečko. Sedel je na motor, za njim je tekla psica Kaja. Po vzpetini in komaj posuti ozki poti se je razlegal hrup, od zadaj se je močno kadilo. Tudi gluho živali bi pregnal, medveda ni. Petnajst korakov – ko je strah pošel, je premeril razdaljo – od hiše Justine Tušek je iz gmajne nenadoma mrcina planila na Kajo. Prestrašena jo je psica ucvrla navzdol, proti vodi. »Skočil sem z motorja in kolikor so me noge nesle, zbežal k Justini. Šele takrat sem se zavedel: za napadalnim medvedom, ki je tehtal okoli 90 kilogramov, je ždela še večja, kakšnih 150 kilogramov težka zverina. Moram priznati, strah me je bilo iti domov,« se Srečko kar strese.

»Z razlogom,« doda Justina, ki si ne upa niti podnevi iz hiše. Medvedje so v njeni bližini naravnost domači. »Večkrat sem te dni potrkala s palico po žlebovih, včasih se oglasila z žvižgom. Da jih napodim, saj kar naprej od blizu godrnjajo. In glej jih: trije, tudi štirje so se na razdalji dvajsetih metrov dvignili na zadnje tace. Hoteli so še bližje k meni. Ej, smo v cirkusu, me je prešinilo. V strahu sem zaloputnila z vrati.«

Justina sklene komaj verjetno pričevanje in pokaže na vrt pod hišo. Po stopinjah sodeč je vsejed, ki se je sprva lotil mravljišča, nato ob dvoriščni steni potacal solato in potešen med oknom in vhodnimi vrati odhlačal proti potoku, pravi orjak. Koliko se jih je ob koncu tedna smukalo okoli hiše Tuškove vdove, ki jih k sebi zagotovo ni zvabila z metanjem hrane, nihče več ne šteje, zagotovo pa je medved nameraval dva dni potem prečkati mejni most na Čabranki. Kako? Srečkova sestra Milena je bila s petletno hčerko iz Čabra, kjer živi, namenjena k mami in bratu. Stopila je iz avta in odprla ključavnico na zapornici. Tedaj se je v gošči ob cesti, nekaj metrov proč, na tace postavil kosmatinec. Komaj je zmogla skočiti za volan in zbežati. »Nazaj se je do mostu, slab kilometer od hiše, vrnila v spremstvu lovca, ki sem ga prej poklical. Ko je bila na mostu, je medved spet priletel na cesto, se obrnil, zabrundal in se sunkovito umaknil v gozd. Da te res strese,« se Srečko ne more izogniti nelagodju.

Ja, v Pungartu in Črnem Potoku ima vsak domačin svojega medveda.

In še zadnja novica: s sklepom okoljskega ministrstva so ob koncu tedna odvzeli medveda, ki je planil na Kajo.