Medved iz gostilne, Gorazd pa za njim

Šestdesetletni upokojenec jo je prejšnjo nedeljo mahnil na izlet v Iški vintgar. Ljubiteljski fotograf in navdušeni golfist ter generalni sekretar Golf zveze Slovenije Gorazd Kogoj je tudi svetovni popotnik, prelepo sotesko blizu glavnega mesta pa je obiskal po dolgem času. Sončno in toplo vreme je bilo idealno za sprehod ob reki Iški. Okoli poldneva je parkiral avto in se ustavil še v domu na začetku Iškega vintgarja.

Tekel pa slikal

Na terasi je bilo veliko gostov, ki so mirno kramljali, eni pred odhodom v sotesko, drugi so se že vrnili. Nenadoma je pogovor zamrl. »Pil sem kavico, ko je nekdo zakričal: Medved!« se spominja Kogoj, ki trenutke opisuje kot mešanico evforije in dvoma. Kosmatinec je prečkal reko in obstal le nekaj metrov od miz. Nekatere je zgrabila panika, številni so pograbili mobitele in fotografirali. Vpitje in šklocanje je medveda, na vseh štirih visokega dober meter, pognalo v beg. A ne daleč. Obstal je sredi reke. »Nikakor se ni hotel oddaljiti. Očitno je zavohal hrano v smetnjakih, ki so zraven doma, poleg tega so zunaj pekli,« sklepa Kogoj, ki je medtem tudi sam sestavil fotografski aparat. Kot strastni fotograf se je zapodil za medvedom, ki je nekaj trenutkov celo sedel v reki, potem pa le dvignil zadnjo plat in odhlačal po poti. Kogoj pa urno za njim. »Tečeš pa slikaš. Bilo je kar komplicirano.« Komplicirano?! Samo komplicirano? Kaj pa nevarno, pobaramo vitalnega upokojenca Gorazda. »Mene ni strah. Poleg tega medved ni kazal znakov napadalnosti. Bil je očitno neizkušen. Menim, da je moral imeti kakšni dve leti. Bal se je ljudi, a moral je biti tudi zelo lačen, da se je tako obotavljal, preden je zbežal. Ob tem pa ves čas pogledoval nazaj, proti smetnjakom.« Preostali izletniki so gledali ali se oddaljili na varno razdaljo, večini je medved prekrižal načrte za nedeljski izlet ali piknik.

Medo med dvema ognjema

Kogojev fotolov je trajal približno 10 minut ali približno 500 metrov po glavni sprehajalni poti ob reki Iški. »Zelo hiter je bil. Kadar se je obrnil, sem se obrnil tudi sam,« svojo strategijo zasledovanja opisuje Gorazd. No, pravilno so storili tudi izletniki, ki so prišpancirali po potki »preganjanemu« medvedu nasproti: obrnili so se in se počasi oddaljili. Opazil jih je tudi kosmatinec (Gorazd pa posnel) in tedaj le zavil s poti. Med dvema ognjema je odhlačal v strmino in gozd. Preden je izginil v ozeleneli gošči, je fotolovcu uspelo narediti še nekaj posnetkov.

Ko je doma pregledal posneti material, je sklenil, da fotografije pokaže tudi drugim. Ne nazadnje medveda ne srečaš vsak dan. Še toliko redkeje ga lahko tako lepo posnameš.

Ravnanje 60-letnega Ljubljančana, ki je stekel za zverjo, ne da bi vedel, ali v grmovju morda ne preži medvedka, lažje razumemo, ko nam pove, da je bil oče lovec. Velikokrat je šel v lov na volkove, ki so se iz notranjskih gozdov pritepli do roba Ljubljane. Poleg tega je Gorazd medveda v divjini srečal prvič. Pa še slikati se je pustil – zastonj. Ko je na potovanju v Maroku marca letos nič hudega sluteč pritisnil oslička, je takoj pritekel lastnik. Poziranje svoje živali mu je neusmiljeno zaračunal.