Medtem ko ga varujejo, mu jemljejo stanovanje

NOVO MESTO – Miru ter sprejetosti si vsi želimo. Tudi 28-letni Jože Pirh iz Novega mesta, ki pogreša mamo. Kaj bi dal za njen objem in poljub. Pa je ni več, zbolela je za rakom in umrla. Po njeni smrti se je začel njegov križev pot, a kleni Jože se ne da. Vsem želi dokazati, da ni neumen. »Še vedno nisem prebolel mamine smrti, pa je minilo že 13 let. Večkrat grem v Kostanjevico, poštimat grob, svečko prižgat,« pove. V dolenjskih Benetkah biva tudi teta Joži, ki mu je še danes v veliko oporo.

Shodil pri osmih

Ob rojstvu so Jožetu diagnosticirali cerebralno paralizo, ki mu je grenila prva leta življenja. A se ni predal. »Prelomnica v mojem življenju je bila, ko sem pri osmih letih shodil. K temu je prispevala moja volja, pa mami in ata, ki sta tudi imela to željo in sta me vozila k zdravnikom,« se spominja dni, ko se je postavil na noge. Pred tem osebnim zmagoslavjem je prestal kar 19 operacij. Pa še kakšno bi moral, da mu uredijo roke, a ga pod nož ne vleče več. Ko je bil star 16 let, je mama umrla. Ata se je že pred tem ločil, tako da sta ostala sama s sestro. Ta je hotela prodati hišo, v kateri je odraščal Jože in ki jo je oče prilagodil njegovim posebnim potrebam. »Jaz tega nisem hotel, pa me niso upoštevali. Hiša se je prodala, kupilo se je stanovanje, kamor sva se preselila s sestro,« se Jože dotakne prve neprostovoljne selitve.

»Ko sva živela skupaj, si nisem znal prati in likati. Mislila je, da bo celo življenje delala zame, in me je vrgla ven. Bil sem mladoleten, vložila je vlogo za odhod v Varstveno-delovni center; postavila mi je pogoj: VDC ali cesta – moral sem ven iz stanovanja,« z grenkobo nadaljuje Jože. »Ampak jaz sem sposoben samostojno živeti, ona pa je VDC povedala svojo zgodbo. Da ji nagajam, da nisem sposoben skrbeti zase. Ampak meni je prijateljica povedala, da se me sestra sramuje. In to je bil velik šok zame, ker sem jo imel zelo rad,« nadaljuje Jože, ki je pred osmimi leti tako pristal v Varstveno-delovnem centru Novo mesto. »Sestra me je v teh letih obiskala le petkrat. Vmes mi je dala vedeti, da želi prodati stanovanje. Tega ne bom dovolil. Veliko sem pretrpel, tudi zaradi nje, in se bom boril, da dosežem svoje. Tudi prek odvetnikov. Jaz hočem polovico – to, kar mi pripada,« je odločen Jože, ki bi s sestro govoril o prodaji le v primeru, da mu zagotovi garsonjero v Novem mestu.

Občina postaja lastnik stanovanja

»V VDC sem si na začetku delil sobo, potem sem prosil, da bi bil sam. Dobil sem ključ in malo zasebnosti. Je bila pa to majhna soba, jaz pa sem imel veliko stvari, da sem komaj kam stopil. Želel sem se osamosvojiti in sem vztrajal. Novica, da se bom preselil, je bila zame zelo veliko presenečenje, bila je zelo dobra sprememba. Dobil sem v uporabo garsonjero na vrhu VDC. Lepo mi je, samo to ni to. Moti me, da to spada pod VDC, rad bi bil v lastnem stanovanju, zato se želim preseliti v svoje stanovanje, tisto, ki sem si ga delil s sestro in je zdaj prazno, da bi si sam plačeval stroške – to pomeni samostojnost.«

Zdaj pa svojo polovico stanovanja že izgublja, prehaja v last Občine Novo mesto: bivanje v VDC namreč stane 924 evrov na mesec, Jože s svojimi prihodki prispeva le 500 evrov, razliko pa pokrije občina. V zameno za doplačilo pridobiva del Jožetovega stanovanja. To ga žre in skrbi. »Ena od socialnih delavk je rekla, da mi pripada osebna pomoč na domu. To bi dobil brezplačno. Ni mi treba, da živim v VDC!« Drugače povedano – ker mu niso uredili pomoči na domu, je občina v teh sedmih letih dobila skoraj popolno lastništvo njegove polovice stanovanja.

Išče donatorja

V zadnjem času mu v VDC ni več prijetno. »Šest let so mi dali mir, zadnjega pol leta pa je hudo. Enkrat nisem povedal, kam sem šel, zdaj moram povedati vse. Omejujejo moje življenje. Zato bom naredil vse, da se vrnem v stanovanje, ki je že pet let prazno. Nihče ne živi tam, sam pa imam pravico, da dobim zastonj pomoč na domu,« se priduša Jože. Z 924 evri, kolikor stane garsonjera v VDC, bi v svojem stanovanju živel kot kralj, pa še evri bi mu ostali.

»Iščem donatorja, ki mi bo pomagal, da odkupim stanovanje. To stanovanje hočem nazaj! Tudi denar bom vrnil,« je odločen Jože, ki je imel celo svoj avto. »Zanj sem napisal 350 prošenj, pomagali sta mi še Tiskarna Novo mesto in Krka, da smo ga kupili. Bil je avtomatik, žal pa sem imel potem nesrečo. »Vsem bi rad dokazal, da nisem neumen!« še pristavi Jože, ki je leta 2006 s helikopterjem Slovenske policije letel na Triglav. »Dobro, da imam ob sebi prijatelje, brez njih bi bilo težje. V najtežjih momentih mi ob strani stoji Janez iz Čistilnega servisa Emana, res me ima rad,« še doda Jože. Hoteli smo slišati tudi, kaj poreče Jožetova sestra, a je žal nismo mogli priklicati.