Tako iz vsakdanjih pogovorov kot zgodb naših bralk in bralcev je mogoče sklepati, kot da vsak pozna koga, ki je imel bližnje srečanje z ustrahovalci na ulici, ali pa je takšno ponižanje doživel na lastni koži – že kot otrok. Včasih pozabljamo, da se vse skupaj lahko konča zelo slabo. Popolnoma razvrednoteno se je počutila tudi najstnica Meta, ko so ji lani poleti trije neznani vrstniki v mraku na primestni avtobusni postaji ukradli zlat nakit in denarnico s sto evri, ki si jih je pridno prislužila s počitniškim delom na tržnici; ker pa se je upirala, jo je eden od zlobnežev udaril ter ji prebil ustnico in poškodoval zob. Odvratneži ji k sreči niso vzeli mobitela in takoj po njihovem odhodu je poklicala na pomoč fanta in starše. Prestrašena jih je v joku moledovala, naj ne pokličejo policije, ker so ji napadalci v ne prav lepi slovenščini grozili, da se bodo vrnili, če bo komur koli kaj izblebetala. Kljub temu so odtipkali 113, a do danes nasilnim roparjem po uradni poti še niso stopili na prste. Verjetno jim tudi ne bodo.
Zgodba s Čopove
Podobno, še čisto svežo zgodbo pripoveduje Ljubljančanka Simona, mama šestnajstletnega Gregorja. Že vrsto let pred neljubim dogodkom ga je podučila, kako naj se vede, če ga na piko vzamejo nepredvidljivi kradljivci. Zaupa nam, kaj se mu je zgodilo pred kratkim, junija: »Šel je po Celovški cesti okoli pol osme ure. Pristopila sta fanta in ga najprej vprašala, ali ima kaj denarja. Odvrnil je, da nima. Pa sta mu rekla, naj se odloči, ali jima bo dal svoj telefon ali pa čaota (moped blagovne znamke Piaggio Ciao, op. a.). Že po videzu je predvidel, za katere vrste ljudi gre (pove predel, od kod prihajajo, a ga zaradi novinarskega kodeksa ne navajamo, op. a.), da pregovarjanje ne pride v poštev, zato jim je predal motor, saj mu mobi več pomeni. Gregor ni bil prvi, ki se mu je zgodilo kaj takšnega, in za čaote je znano, da pridejo in grejo. Vesela sem, da je sin upošteval moj nasvet, saj v resnici nikoli ne veš, kaj ti lahko naredijo, če jim ne ugodiš. Raje ne razmišljam o tem. Žal naša policija pri takšnih izsiljevalskih tatvinah ne ukrepa prav dosti, čeprav ve, da se dogajajo, predvsem na velikih prireditvah za mlade, kot je denimo Ritem mladosti. Pridejo do fanta in mu rečejo, naj posodi telefon. Ta seveda že takoj ve, da ne gre za izposojo, a ga da iz rok. Potem mu tat hladnokrvno reče, da ga je izgubil. Glede na prijateljičino podobno izkušnjo vem, da so policisti sicer že prišli na kraj, kjer te zloglasne osebe živijo, pa jim niso mogli nič. Prav zato smo bolj ali manj sami za vse in kar lahko naredimo, je, da na nekatere predele ob določenih dnevih in urah sploh ne hodimo.« Med bolj nevarnimi presenetljivo omeni eno od najbolj znanih ljubljanskih pešpoti v središču Ljubljane – Čopovo ulico: »Še posebno v bližini McDonaldsa se ni pametno zadrževati. Naše pravilo sicer je, da se z motorjem sploh ne gre v mesto.«
Dva nad dve deklici
Nagnjenost k opisanim kaznivim dejanjem se pokaže že v rosnih letih. Danes sedemindvajsetletna Martina se spominja ustrahovanja vrstnikov iz šolskih let, ki ga je skupaj s starši uspelo preprečiti že njeni razredničarki: »Z izsiljevanjem sem se prvič srečala v prvem razredu osnovne šole. Sončno pomladno vreme nas po pouku ni prehitro klicalo domov, saj so bili starši še v službah, mi pa razigrani in veseli, da je učenja konec. Pot iz šole je peljala mimo blokovskega naselja, kjer je živelo veliko mojih vrstnikov iz razreda. S sošolko sva nekega dne s seboj prinesli barvne krede in se po pouku ustavili na poti, tlakovani z betonskimi ploščami. Zdele so se nama odličen prostor za risanje in s kredami sva se lotili sive površine. Ni trajalo dolgo, ko sta se nad nama pojavili dve postavi. Prva, majhna in suha, je pripadala najinemu sošolcu, druga, dvakrat večja od vseh nas, pa starejšemu fantu, ki je prav tako obiskoval našo osnovno šolo, nekaj razredov nad nami. Nič kaj prijazno sta naju začela izpraševati, kaj počneva. Vprašanjem so takoj sledile grožnje, češ, risanje pred blokom pač ni dovoljeno. Nato sta nama še naložila zgodbo, da se te krede ne bodo izprale z betona in bo ploščice gotovo treba zamenjati ter da bova krivi midve. Lahko si predstavljate dve sedemletni deklici, ki sta bili že pošteno prestrašeni. Fanta sta nato svoj nastop zaključila z zahtevo, da jima naslednji dan nemudoma prineseva denar, pet tisoč tolarjev – danes okrog 20 evrov, a v tistih časih veliko preveč za otroško dojemanje. Z denarjem naj bi kar onadva uredila nastalo škodo, svojo avtoriteto pa sta pripisala temu, da oba stanujeta v bloku, pred katerim sva risali. Povsem pretreseni sva jo popihali domov. Popoldne sem mami zaupala, kaj se je zgodilo, v otroški naivnosti razlagajoč, zakaj naenkrat potrebujem toliko denarja. Lahko si predstavljate starševsko reakcijo. Mama je naslednji dan poklicala v šolo, dan kasneje pa smo imeli že skupni sestanek z razredničarko. V kabinetu smo se znašli jaz, moja mama in sošolec s svojo. O sošolki, ki je z menoj packala po tleh, ni bilo ne duha ne sluha, verjetno zato, ker staršem ni črhnila niti besedice. Sošolčeva mati o dogodku seveda ni imela pojma. Sina je zagovarjala in ga kovala v zvezde, a je kakopak ni zanimalo, kaj počne popoldne na dvorišču in s kakšnimi nasilneži se druži. Vsaj razredničarka ni bila tako zaslepljena. Strogo je pristopila in poskrbela, da so se grožnje tam in takrat končale.« Kako bi se danes, ko je v modi najemanje odvetnikov, končalo tako učinkovito in odgovorno delo učitelja, si lahko mislimo.
Policija zavrača navedbe o neukrepanju
To so le tri zgodbe, ki so nam jih zaupali sogovorniki, a brez senzacionalističnih nagibov je mogoče predvideti, da jih je še precej več. Tistih, ki niso uradno prijavljene, in drugih, ki nikoli ne dočakajo resničnega epiloga. Seveda smo se za konkretne podatke o medvrstniškem nasilju v povezavi s krajami in izsiljevanjem obrnili tudi na našo policijo. Zanimalo nas je, ali je takšnih dejanj čedalje več, kako se razlikujejo glede na spol, kje vidijo vzroke zanje, kako pogosto se izsiljevanje konča z manjšimi ali hudimi poškodbami, kateri so preventivni ukrepi, ključni nasveti mladostnikom in njihovim staršem, koliko ukradenih predmetov ali denarja se sploh vrne v roke lastnikov ter seveda – kako komentirajo pritožbe ljudi, da policija v zvezi s tatovi s točno določenih območij ne ukrepa dovolj, čeprav ve, za koga natančno gre.
Sektor za odnose z javnostjo nam je posredoval zadnje statistične podatke ter odgovore Draga Menegalije, predstavnika Policije za odnose z javnostjo za področje kriminalitete. Ne strinja se z mnenjem, da bi osumljence kaznivih dejanj obravnavali drugače glede na to, od kod prihajajo in kakšna je njihova kultura: »Policija se pri prijavi nasilja ali drugih oblik kaznivih dejanj ali prekrškov vedno odzove in ukrepa z zakonskimi pooblastili. Postopki so odvisni od okoliščin posameznega dogodka, pri čemer policisti pri postopkih ne ločujejo glede na narodno, versko, politično pripadnost, zato navedbe o neukrepanju zavračamo.«
Med staršem in otrokom mora vladati zaupanje
Enkratni negativni dogodek se neredko prevesi tudi v dlje trajajoče teroriziranje otroka ali mladostnika, ko ta neznansko trpi, a prepogosto molči. Odrasli lahko med drugim prepoznamo njegovo stisko po naslednjih znakih: zavračanju obiska šole, strahu pred potjo vanjo in vračanjem domov, pogostem toženju, da je bolan in zato ne more v šolo, izostajanju od pouka, poslabšanju učnega uspeha in dosežkov, prihodu domov z uničenimi, poškodovanimi predmeti, motnjah hranjenja in spanja, nenehnem izgubljanju žepnine, zavračanju pogovora o tem, kaj je narobe, agresivnosti do vrstnikov, sorojencev in sebe. Nujno je, da med starši in otrokom vlada zaupanje, saj jim potem lahko pove, kaj se mu dogaja. Prav tako prijatelju in svoji učiteljici ali učitelju. Za samo nasilje med vrstniki so v prvi vrsti pristojne strokovne službe v izobraževalnih ustanovah, prijava policiji pa sledi, kadar ima dogodek tudi znake kaznivega dejanja.
Odločno reci ne in odidi
Drago Menegalija svetuje, naj bo otrok oziroma mladostnik, ki je žrtev vrstniškega nasilja, do napadalca ignorantski, odločno mu mora reči ne in oditi stran: »Če se nasilje dogaja na ulici, lahko mladostnik poišče pomoč na kateri izmed varnih točk oziroma se zateče v trgovino, policijsko postajo ali pokliče telefonsko številko 113.« Že, toda kako se odzvati na konkretno situacijo, ko si nenadoma obkrožen s sumljivimi osebki, ki želijo nekaj tvojega takoj in zdaj, ter ti zdrav razum pove, da v tistem trenutku pač težko stečeš stran oziroma izvlečeš telefon in jim šepneš: »Samo trenutek, imam nujen klic.« Sogovornik s policije nam na podvprašanja odvrne s povezavo na njihovo spletno stran, kjer imajo pod rubriko Preventiva objavljene nasvete za ulične rope. Tam med drugim piše, da se v Sloveniji povečuje število kaznivih dejanj, še posebno t. i. pouličnih ropov. Statistike, koliko takšnih napadalcev je mladoletnih in si za žrtve izberejo vrstnike, za zdaj žal nimajo na voljo oziroma je pomanjkljiva. Znano je le, da so mladoletniki najpogosteje žrtve napadov v parkih, na trgih, ulicah ali pred lokali v mestnih središčih ter pred šolami.
Sedemdeset odstotkov fantov
Pa čeprav bi bilo razumljivo, da je medvrstniškega mladostniškega nasilja med počitnicami še toliko več, ni tako. »Glede na statistične podatke o časih storitev kaznivih dejanjih, v katerih mladoletniki nastopajo kot osumljenci in otroci ali mladoletniki kot žrtve, izhaja, da je med počitnicami manj takih dejanj. Sicer pa v njih kot žrtve oziroma osumljenci prevladujejo mladostniki – v približno 70 odstotkih, v manjšem deležu pa mladostnice,« pojasni Menegalija in razloži, da za nasilje med otroki in najstniki na splošno ni enega samega razloga: »Mladostnik se lahko vede nasilno do vrstnikov iz različnih vzrokov, ki so lahko družinski, individualni, vrstniški, šolski in podobno. Lahko gre za način reševanja problemov – ki se ga je naučil in ga prevzel kot vzorec ravnanja, lahko, da je bil sam žrtev nasilja v družini oziroma žrtev nasilja vrstnikov ali pa si s svojim ravnanjem želi pridobiti pomembno vlogo med vrstniki. V določenih primerih gre za različne oblike premoženjske kriminalitete – tatvine, rope, roparske tatvine, torej za pridobitev premoženjske koristi.«
Statistika: odvzemov motornih vozil ni
Po zadnjih statističnih podatkih – najnovejši bodo dostopni v prihodnjih tednih – se je denimo kaznivo dejanje odvzema motornega vozila, v katero sta vpletena mladoletna osumljenec in žrtev, nazadnje zgodilo le v enem primeru pred štirimi leti. Leta 2012, 2013 in lani pa – zanimivo – niti enkrat.
Glede na uradna poročila se sprašujemo, koliko pouličnega nasilja in odvzemov materialnih predmetov v resnici nikoli ni bilo in ne bo prijavljenih. Že res, da radi verjamemo v karmo in da za vsakega nepridiprava raste palica, vendar se lahko po drugi strani – če upoštevamo, kako zelo se lahko ljudje navežemo tudi na materialne dobrine – sčasoma začne vse bolj uveljavljati ameriška smernica oboroževanja navadnih državljanov. Morda bomo njej v korist celo spremenili zakonodajo.
Splošni nasveti, kako preprečiti ulične rope
- Kadar dvigujete več gotovine, preverite, ali vas kdo ne opazuje;
- Gotovine ne štejte na ulici in denarnice ne odpirajte brez potrebe;
- Bodite nezaupljivi, če vas neznanec na cesti prosi za denar ali za to, da mu ga zamenjate;
- Če vam kdo grozi in želi strgati vašo torbico, denarnico ali je kakor koli drugače nasilen, s klici na pomoč opozorite mimoidoče, kaj se dogaja;
- Za hojo izberite osvetljene in prometne ulice;
- Ne reagirajte pretirano pogumno in nepremišljeno;
- Poskušajte si zapomniti čim več roparjevih značilnosti – postavo, obleko, besede, naglas, narečje ipd. Po napadu opazujte, kam je pobegnil in s čim.
(Več na spletni strani www.policija.si; kliknite na rubriko Preventiva in nato na podrubriko Osebna varnost)
