Zato smo totalno srečni, če se v teh od klimatskih vragolij zakuhanih vročinah družinsko pripeljemo do recimo portoroške z morjem pomešane mivke. In tam pamžem, ki se kot pujsi valjajo v blatni kopeli, kupimo sladoled, vsem skupaj pa zvečer čevapčiče. Gospe kljub melanomom nabirajo barvo, ki jo še brez davkov deli nebeška luč, fantje smo za pir. In tako kakšnih sedem dni. Razkošja dopusta. Naš štab je apartma, ki ima celo klimo in hladilnik. Lidlov paradižnik, temelj nacionalne poletne prehrane, je na varnem. Naši dopusti so vse bolj podobni tistim iz časov nekdanje Juge. Še pomnite, tovariši?! Razlika je samo, da ima vsaka družina svoj avto, vsak član pa svoj telefon. S katerim se iz portoroške mlakuže povezuje s svetom in bližnjo okolico. Virtualnim prijateljem pošilja tudi sličice. Selfije. V ospredju jaz, v ozadju morje. Svobode je toliko, kolikor je denarja. Malo. Zdi se, da nam je odrezalo celo misli, ki so načeloma zastonj.
Ne bi razpredal, zato raje nekaj o oljki, ki je tudi primorska zadeva. In vedno lepa, res srečna zgodba.
Kopenski otroci nismo vedeli, kaj je oljka, oliva, oljčno olje. V šoli so tovarišice bolj mimogrede omenjale, da rastejo na Primorskem. O tem drevesu in njegovem sadu se ni kaj preveč sanjalo niti odraslim. Od maščob pa smo takrat na Dolenjskem vedeli za svinjsko mast.
Oljko sem prvič zares opazil, ko sem v Istri že v letih nekaj zidal. Takrat se mi je dala prepoznati tako rekoč čez noč. Ta božja rastlina, brez katere ne bi bilo sredozemske in tudi ne zahodne civilizacije. Oljka, trta in pšenica. Prehranile so ljudi petih tisočletij. Oljka raste in uspeva na vseh bregovih našega sončnega Sredozemlja, ki je tako nenavadno stisnjeno med kopnine. Česa takega ni nikjer drugje na planetu. In tudi oljke ne, čeprav so jo razmnožili marsikje.
Sklenil sem posaditi pet oljk, za več ni bilo prostora, in udobno jim mora biti, so me poučevali. Težava je bila, da sem bil star, oljke v drevesnici pa mlade in debele kot prst. Kdaj jih bom dočakal? Tam spodaj v modrini neba in morja so domiselni, naj posadim stare oljke, z bagri izkopane, iztrgane iz kamenja rdeče zemlje. A to gre? Je šlo.
In tako smo izruvane slovenske oljke s tovornjakom peljali v hrvaško Istro. Še prej mi je oljkar, ki sem mu pač moral zaupati, oljke, stare po 30 let, tako temeljito obrezal, da so ostali samo deblo in štrclji nekaj debelih vej. Kot bi človeku ob telesu posekal roke in noge. Tudi bolelo me je skoraj tako, bilo je kot zločin. A ni bil. Oljke, štiri istrske belice in eno askolano, smo posadili v vnaprej izkopane jame, pognojili, zasuli in zalili. Še prej je bilo treba s tovornjakom čez mejo, naši in sosednji policisti in cariniki so se delali, da nič ne vidijo. Oljka je sveto drevo.
Potem je bil samo še čas. Kar veliko časa. Oljke ga imajo rade, najstarejša je stara 2300 let, na Brionih ena 1600. Zima z burjo in jugom. Naposled pomlad velikega pričakovanja. In res. Čudež. Na grobih, na videz mrtvih štrcljih je iz luba pognalo zelenilo. Najprej skoraj nič, nato vejice z listki. Kakšna vitalnost. Katero drugo drevo bi to zmoglo? Danes, po 15 letih, imajo naše oljke razkošne krošnje, ki jih znotraj, tako mora biti, razsvetljuje sonce. Istrske belice damo stisniti v olje, askolane vlagamo po provansalsko, v oljčno olje. S sirom in paradižnikom in kruhom so jed bogov.
Oljka bi bila vredna največjega spoštovanja tudi, če bi o njej vedeli samo to, da se je golobica z Noetove barke vrnila z oljčno vejico v kljunčku.
V bleščavah obmorske pozabe je morda lepo slišati kakšno manj virtualno zgodbo. S koreninami v trdnih tleh. O Mediteranu, kot je bil nekoč.
Kolumna je objavljena v avgustovski prilogi Plus 50, ki jo danes, tako kot vsak prvi ponedeljek v mesecu, najdete ob Slovenskih novicah. Naročite Plus 50 tudi kot samostojno edicijo: eno leto, 12 številk za samo 6 evrov. Informacije: 080 11 99 ali prek e-pošte na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. |
