Mnogi so se spraševali, od kod in zakaj človeška očaranost, fascinacija z morjem, še posebno z Mediteranskim, Jadranskim. Zdaj, ko nas je politika simbolično utesnila med Debeli rtič in nekakšno omejitveno črto, ki šele bo, je slovensko razmerje do nekoč skupnega nam morja Adrianskega samo pridobilo ceno. Pa gre samo za sonce in morje, vonjave in barve, valove in vetrove, pesek, skale in otoke, luke, ladje, ki kličejo na pot, skrivnostne zgodbe, oljke, pinije in ciprese? Za kamen, kamen, kamen, modrino, modrino, modrino? Vonj po sivki in čarobnih travah? Kozarec plavca, okus pravkar pečenih sardel? Za življenje in sanje? Klic svetlobe z juga, pradavni klic, ki se mu ljudstva in posamezniki ne morejo upreti. Že pet tisoč let in še dlje nazaj v zoro človeštva.
Mediteran, Sredozemlje, notranje morje, Mare nostrum, naše morje je maternica evropske in svetovne civilizacije, njena dolga zgodovina se opoteka pod težo palač, herojev, filozofov, bitk, imperijev, zmag in porazov, kipov in črne oljke, ki je prehranila vsa ta ljudstva, vse te mogočneže, vse te brezimneže. Pa ne gre samo za to, vseh ljudi ni mogoče očarati z zgodovino, ruševinami, iskanjem korenin in miti. Mediteran in Jadran sta tudi kanona človekove svobode. Morje ji da barvo in okus. Po soli. Mediteran ni katero koli morje. Severna morja so res zeleno in sivo mogočna, Tihi ocean pravljično moder v prelestnih lagunah, morski svet okoli Antarktike sijajno sterilen v ledu. Ne da ta morja ne bi dajala svobode, prej bo, da je svobode nevarno preveč. Ni več v naših rokah. Sredozemlje na pragu matere Evrope je ima ravno prav. Ta svoboda ni nevarno globalna, ni brezobzirna, je domača, skoraj zapečkarska svoboda. Hrepenenje, ki je ravno prav (ne)varno.
Morje Sredozemlja je morje prečiščene lepote. Rajski otoki v Tihem oceanu so pozabno nepozabni. Pesek in palme. Nič trajnega proti jadranskim valovom, proti belemu braškemu kamnu, iz katerega že tisočletja zidajo palače, ki bi morale biti večne. Sredozemlje je v bistvu okrutno, v njegovih vetrnih svetlobah ni lahko preživeti, tu ni kokosovega oreha, ki ti pade v naročje. Mediteran zahteva od človeka trud, v vsej svoji latinskosti je v primerjavi z južnimi morji pravzaprav protestantski, meniški. Vsemu bogastvu barv, vonjev in okusov navkljub.
Morje, ki je že skoraj izhlapelo Sredozemsko morje je v bistvu notranje morje Atlantskega oceana, povezana sta skozi Gibraltarska vrata, skozi umetni Sueški kanal pa ima tudi stik z Rdečim morjem. V Sredozemskem je kar nekaj drugih morij, na zahodu Alboransko, Balearsko, Ligursko in Tirensko, na vzhodu Jadransko, Jonsko, Egejsko, Mramorno, Črno z Azovskim in Levantinsko morje. Skupna obalna črta (z otoškimi) Sredozemskega morja je dolga 38.549 kilometrov, kar je skoraj obseg ekvatorja, površina morja je tri milijone kvadratnih kilometrov. Vodovje je ostanek nekdanjega velikega oceana Tetis, ki se je razlival na severni Zemljini polobli. Sredozemsko morje je bilo v preteklosti med burnim geološkim dogajanjem že obsojeno, da bo izhlapelo, potem pa se je med premikanjem Afrike proti severu na zahodu odprla ozka vrzel, skozi katero se je v sredozemsko kotanjo silovito vlila voda Atlantika in jo v kratkem času napolnila. |
Mi, ljudje kopnega, smo tam samo gostje, počitnikarji. Morda pa to ni več čisto res. Bil sem gost v istrski hiši. Na pragu morja, jugo tolče skoraj do vrat. Hišo je narisal slovenski arhitekt z italijanskim priimkom. Najboljša mešanica. Gospod, ki je naredil tisti kamniti šotor, kot zidavi napol v šali pravijo lastniki, je že mrtev. V hišici s sončno uro, ki je zdaj na popravilu v Ljubljani, občasno, počitniško živi že tretji rod. To se domu tudi pozna, vsaka generacija ga je zaznamovala po svoje, vnučka je na kamnitem zidu pozabila punčko, četrta generacija je punčka iz cunj. Hiša je dom s tradicijo, s spomini. To pomeni, da Slovenci ob Jadranu nismo samo Istrani in Primorci s svojo zemljo in refoškom, ne samo trgovci in hotelirji, ne samo ribiči, kolikor jih je še, ne samo počitnikarji. To ni obisk, to je nenehno vračanje.
Morja se ne da zmočiti
Maestral se popoldne krepi iz sonca in morja pri Hvaru, iz modrine, ki je zgoraj in spodaj, ena sama luč in bleščava. Na telesu pa ta od boga dani veter, ki naredi, da je tod poleti sploh mogoče živeti. Vsak raj ima svoj zakaj. In zato. Oni dan sem se spomnil na Finžgarja in njegovo knjigo Pod svobodnim soncem. Naš bard ni kakšen zgodovinar, njegovi Sloveni so domoljubno preprosti, nekakšni prapartizani, njegov in naš Iztok pa se v Bizancu hladi v senci marmornatega stebrišča, skozi katerega diha maestral. Kako nejunaško, kako človeško, Finžgar in njegova severna in vzhodna ljudstva so šla za lučjo, za soncem, za mitsko svetlobo z juga.
Kot deček sem bil na počitnicah v koloniji Rdečega križa na Debelem rtiču. Bilo je moje prvo in največje morje. V kljunastem avtobusu, spredaj je imel izbuljeni motor, so nas po enem mesecu peljali nazaj na Dolenjsko. Zajokal sem, ko sem se s Črnega Kala še enkrat ozrl na sinjo ravan. Otrok ne ve, kaj je prvič in kaj zadnjič.
Danes je 60 let pozneje. Na morju. Že nekaj dni dežuje. Lije iz neba. Vodovje od zgoraj moči in polni morje, ki se ga ne da še bolj zmočiti in napolniti. Morda pa deževne kaplje izpirajo naš napuh, ki si je že domišljal, da o vremenu odločajo tiste bolj baročne kot ne punce iz televizijskih vremenskih napovedi. Neba zaradi svinčenine oblakov ni videti, kar je še en dokaz, da je. Skupaj z morjem sta eno. Nebo vse pokriva kot dobra mati. Ko je jasno, in to je na Mediteranu velikokrat, nam pripoveduje. S slikami, neštetimi podobami, ki nikoli niso enake. Brez neba morje ne bi imelo četrte dimenzije. V brezskrbnih dnevih poletja, ko času vzamemo čas, po tistem oceanu, ki je zgoraj, od zahoda proti vzhodu plujejo ladje belih oblakov. So kot peruti angelov. To so tisti oblaki, s katerih je stegnil roko Bog, ko se je na stropu Sikstinske kapele že skoraj dotaknil Adama. Oblaki stvarjenja. Zemlja je samo obala na robu kozmičnega oceana.
Sanjam, da ležim na krovu barke, ki je skupaj z morjem zaspala v zalivčku Modri bok na Kornatih, in gledam v globino noči. Filozof Anaksimander je okrog leta 600 pred našim štetjem vprašal kolega Pitagoro, zakaj za vraga si razbijamo glavo s skrivnostjo neba, ko pa imamo nenehoma pred očmi smrt in suženjstvo. Ni se ohranilo, kaj mu je odvrnil Pitagora, a vem, da je vprašanje včasih pomembnejše od odgovora.
Edino, kar je morda večje od neba in morja in boga, je uboga, majhna, nedoločena človeška želja. Kot majcen prašek trepeta v globinah mogočnostih, razsežnostih, skrivnostnostih, nedoumljivostih in niču stvarstva. Ko želje ni več, je namreč samo še nič.
