Že med zimskimi počitnicami smo pisali o prisrčnih mladih drsalcih s posebnimi potrebami, downovim sindromom, motnjami v razvoju in možganskimi poškodbami, ki so se s pomočjo prostovoljcev in na pobudo Drsalno-kotalkarskega društva Stanko Bloudek in Hokejskega društva Olimpija učili drsanja. Marljivi učenci pa se ledenega športa niso le naučili, temveč so ga tudi vzljubili. Zato jim je Dobrodelno društvo Hiša sonca, soorganizator zimskega drsanja, pred zaključkom drsalne sezone organiziralo veliko zabavo na ledu. »Današnje drsanje je nadaljevanje tega, kar smo počeli že med zimskimi počitnicami. Drsali smo ves teden, in ker je bilo vzdušje zelo v redu, smo se odločili, da se še danes dobimo, da vidimo, kaj nam je ostalo od tega znanja,« razkriva direktorica CUDV Draga dr. Valerija Bužan.
Zabava na ledu
»Na vsakem koraku, kamor koli si prišel, je bilo slišati 'Kdaj gremo drsat?'« se nasmehne predsednik Hiše sonca Anton Pregelj. »Med trenerji in otroki so se stkale vezi. Nekateri sploh niso hoteli na led, dokler ni prišel njihov trener. Tamle imamo enega takšnih parov,« pokaže proti drsalcu Janezu Bonaču in njegovemu vidno navdušenemu učencu Blažu Pirmanu, ki se z roko v roki spretno sučeta po ledeni ploskvi drsališča v Hali Tivoli v Ljubljani. Da učencem ure na ledu res veliko pomenijo, iz prve roke izvemo tudi od Mateja Davida, nekdanjega didžeja, ki je pred leti v prometni nesreči utrpel hude možganske poškodbe. »Včasih sem znal drsati, zdaj se učim znova,« odkrito pove, ko se med drsanjem ustavi ob leseni ograji, za katero stojimo.
Užitek za vaditelje
Učenje drsanja pa ni bilo užitek le za učence, temveč tudi za učitelje. »Super izkušnja,« o projektu pove državna prvakinja v drsanju Daša Grm, ena od prostovoljnih trenerjev, ki so med zimskimi počitnicami nesebično brezplačno delili svoj čas z nadobudnimi drsalci. »Jaz sem sicer sem že imela malo prakse, saj sem že delala z ljudmi s posebnimi potrebami, tako da zame to ni bilo prvič. Je bilo pa prvič za mnogo drugih vaditeljev in vsi so zelo uživali,« zatrjuje drsalka, ki jo je še posebno presenetila hitrost, s katero so učenci osvajali ledeni šport.
Vrhunec petkovega popoldneva, ki je kar prehitro mineval, je bila drsalna revija, ki je bila prava paša za oči in zabava za ušesa – ker je bila vsa glasba, ob kateri so drsali člani Drsalno-kotalkarskega društva Stanko Bloudek slovenska, je marsikateri gledalec v podporo točki še sam odpel kako kitico. V živo pa je ob tej priložnosti zbranim zapel tudi pevec Miran Rudan. Izbral je dve svoji pesmi, Laure ni več, na katero je plesala drsalka Mateja Avbreht, in Na nebo, ki sta jo skozi ples na ledu predstavila Mina Švajger in Michael Chrastecky. »Kadar me vabijo na take stvari, vedno rad pridem,« je o sodelovanju povedal Rudan.
Njegova navzočnost pa ni imela zgolj dobrodelnega pomena: tako kot nekateri učenci drsanja je pred leti tudi sam utrpel hude poškodbe možganov. »Mislil sem, da se bo vse skupaj veliko hitreje končalo. Od te prometne nesreče je 15 let, in na trenutke je vse v redu, na trenutke pa še vedno ne,« pravi pevec, ki se še kako zaveda, da mu je usoda podarila čudovito darilo. »Imel sem veliko srečo, da me je nekdo tam gor slišal ali da se me je usmilil,« meni Rudan, ki se je moral po nesreči vsega, kar je nekoč znal, še enkrat naučiti.
Blaž na harmoniki
Med enajstimi točkami na ledu je bila ena najbolj prisrčnih nastop Žive in Janeza Bonača, veteranskega slovenskega drsalnega para, ki je osvojil tretjo nagrado na veteranskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu leta 2014 – plesala sta namreč na glasbo, ki jo je v živo izvajal Bonačev učenec Blaž Pirman, varovanec CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu.
Ob navdušenem ploskanju, ki je pospremilo konec prijetnega popoldneva, si je marsikdo od gledalcev skupaj z učenci drsanja zaželel, da bi se zabava na ledu nadaljevala prihodnje leto. »Vse je odvisno od načina sodelovanja z Drsalno-kotalkarskim društvom Stanko Bloudek in našim Dobrodelnim društvom Hiša sonca. Če se nam bo uspelo dogovoriti, bomo prihodnje leto projekt ponovili,« obljublja Anton Pregelj
