Med šolskim odmorom plezajo na daljnovod

MARIBOR – Ena od mariborskih samoorganiziranih četrtnih skupnosti je radvanjska. V njej na zborih prebivalcev razpravljajo o problemih v svojem okolju, odpirajo vprašanja in iščejo odgovore nanje. In čeprav je perečih v tej četrti kar veliko, v oči najbolj bode zaskrbljenost zaradi ogroženosti njihovih otrok, ki v tem delu mesta obiskujejo Osnovno šolo Ludvika Pliberška, tretjo največjo v Mariboru, v tem šolskem letu jo obiskuje 550 otrok.

»Ne jemljejo nas resno«

Kot nam je povedal moderator SČŠ Radvanje Rajko Kotnik, se je po zgraditvi blokov ob Pohorski ulici in Lackovi cesti struktura prebivalcev v Radvanju obrnila v prid mlajši populaciji. Stanovanja so zasedle družine z otroki, ki to šolo že obiskujejo ali jo še bodo. Čeprav si starši želijo, da bi se njihovi kratkokrilke in kratkohlačniki šolali v bližini doma, se sprašujejo, ali je Ludvik Pliberšek v resnici dobra izbira.

»Že nekaj desetletij je od tega, kar so kdo ve zakaj prav na dvorišču šole postavili steber visokonapetostnega daljnovoda. Po toliko časa vemo, da nikakor ni v redu, da taka stvar stoji na takem mestu. Poglavitni problem je kajpak elektromagnetno sevanje, a tudi nedavne izkušnje z žledom, ko so daljnovodi padali kot za šalo, so dovolj velika izkušnja za spoznanje, da morajo tega prestaviti na primerno oddaljenost od šole. Da mora proč, smo prebivalci Radvanja soglasno potrdili na zboru, in pri tem bomo vztrajali, dokler Elektro Maribor ne usliši naše zahteve,« je v njihovem imenu odločen Kotnik. Šele ko bo daljnovod z dvorišča hrama učenosti izpuhtel, so prepričani v SČŠ, »bodo odpravljeni vse glasnejši pomisleki življa, da njihovim otrokom preti nevidna nevarnost«.

Toda pri elektropodjetju so naleteli na gluha ušesa, čeprav so o svoji zahtevi že dvakrat pisali njegovemu direktorju – tudi nekdanjemu mariborskemu županu Borisu Soviču. Morda so malce naivno pričakovali, da bodo kaj hitro prejeli zadovoljiv odgovor. »Glede na resnost zadeve smo namreč pričakovali dobro vest, da aktivnosti za odstranitev daljnovoda oziroma za njegovo premestitev na varnejšo lokacijo že potekajo.«

Zato je na naslov Elektra Maribor romalo še eno pismo, v katerem je Kotnik v imenu radvanjskega življa med drugim zapisal: »Menimo, da naše zahteve za odpravo potencialne nevarnosti za zdravje in varnost naših otrok ne jemljete resno. Z odgovorom, ki je nekonstruktiven in splošen, poskušate našo zahtevo odpraviti ne le kot neutemeljeno, temveč celo kot brezpredmetno. Zadnji katastrofalni dogodki v državi s podiranjem daljnovodnih stebrov in trganjem visokonapetostnih kablov so nas še bolj okrepili v prepričanju, da moramo vztrajati, da se daljnovodni steber z dvorišča OŠ Ludvika Pliberška odstrani v najkrajšem času.«

»To, da steber na dvorišču šole ni ustrezno zavarovan proti neposrednemu dostopu otrok in vseh drugih, pa je sploh precedens brez primere. Kaj bi se zgodilo, če bi kateri splezal na steber (kar pa se baje dogaja - op.p.)? Zato zahtevamo, da pristojni opravijo celovito presojo vplivov elektromagnetnega sevanja na stavbo in okolico šole, da monitoring opravi neodvisna organizacija in da se čim prej odpravijo vzroki škodljivih tveganj za zdravje in varnost otrok,« vztraja Kotnik in v primeru neuspeha napoveduje druge ukrepe.

Meritve: vse v redu?

Zanimivo je, da prizadevanja Radvanjčanov podpirajo na občini. Direktor občinske uprave Marko Žula sicer potarna, da bi izpolnitev njihovih zahtev pomenila veliko finančno breme, »a ko gre za zdravje naših otrok, ni nobene alternative. Zato bomo še naprej podpirali občane in njihove legitimne zahteve.«

Toda na Elektru Maribor se izgovarjajo na obratovalno dovoljenje, sploh pa imajo bojda v teh časih veliko pomembnejše opravke zaradi odpravljanja posledic nedavnega žleda. Vztrajajo, da so Radvanjčanom na vsa vprašanja odgovorili. »Pojasnili smo, da ima predmetni daljnovod vsa dovoljenja za obratovanje. V skladu z veljavno zakonodajo se izvajajo preverjanja elektromagnetnih vplivov daljnovoda na okolje, pri čemer meritve, ki so bile opravljene v zadnjem obdobju, ne presegajo mejnih vrednosti, določenih z veljavno zakonodajo. Taki objekti prestavljajo primarno elektroenergetsko hrbtenico v upravljanju družbe Elektro Maribor. Posegi v tovrstne objekte so vselej zelo zahtevna naloga, ki mora upoštevati trajnostne okoljske, zdravstvene, naravovarstvene, gospodarske, tehnične, prostorske in druge vidike pred kakršno koli odločitvijo. Izkušnje kažejo, da so ti postopki dolgotrajni in trajajo več let.«

Pri tem poudarjajo, da novi energetski zakon, ki je v postopku sprejemanja, posega tudi v upravljanje 110-kV vodov. Določa, da se bo upravljanje teh na novo uredilo, v določenih primerih tako, da bodo prešli v last in upravljanje sistemskega operaterja prenosnega omrežja, torej ne več družbe Elektro Maribor. A kljub temu obljubljajo, da bodo v okviru svojih pooblastil nadaljevali aktivnosti pri iskanju primerne rešitve.

»Novi momenti v februarju, ko smo bili priča eni največjih naravnih nesreč v zgodovini Slovenije in njenega elektrogospodarstva, so pustili posledice tudi na našem oskrbovalnem območju, škoda je večmilijonska, še vedno je veliko odjemalcev zasilno preskrbljenih z napajanjem z električno energijo. To v marsičem spreminja načrte družbe Elektro Maribor. Na prvem mestu sta tako prav gotovo normalizacija omrežja in zagotovitev osnovnih primernih razmer vsem odjemalcem.«