Med šivanjem si bo gasil žejo

Ludvik Šilc iz znamenite Ribnice, kjer je Šilc pogost priimek, je peti dobitnik hektolitra osvežilnih pijač, ki jih Slovenske novice in Dana iz Mirne podarjajo našim zvestim bralkam in bralcem. In res so zvesti, kajti tudi upokojenec (spet!) Ludvik je naš dolgoletni naročnik. Ko vstane, ga Novice že čakajo, raznašalec jih prinese že navsezgodaj. »Ko začno ptiči pet',« je iskriv.

Pred hišo na Levstikovi nas pričaka na invalidskem vozičku, žene Marije, prav tako upokojenke, v Inlesu je bila včasih, ni doma, k zdravniku je skočila, izvemo. Ludvik Šilc nam pove tudi za usodno nesrečo, ki se mu je pripetila pred dvajsetimi leti in ga prikovala na voziček. »Obiral sem jabolka, tu doma, zadaj za hišo, saj veste na vrhu drevesa so najslajša, a tudi veje so najtanjše in ena se je odlomila. Padel sem in si hudo poškodoval vratno hrbtenico. Na začetku je bilo še slabše, po več operacijah pa sem zdaj popolnoma hrom od pasu navzdol, kar je še v redu. Lahko delam z rokami in celo vozim posebej za invalide prirejen avto,« pove.

Poprej je bil Šilčev Ludvik, sicer iz Ribnici bližnjega Žlebiča doma, šofer, imel je svoj tovornjak prekucnik, bil je avtoprevoznik, veliko je vozil za cestno podjetje, nekaj desetletij je sedel za volanom. Še vedno se po njem pretaka šoferska kri, zato nam po telefonu zelo natančno, bolje kot vsaka navigacijska naprava, razloži, kjer v Ribnici živi in kako najhitreje pridemo do njega. V garaži, kjer je imel nekoč kamion, vsak dan kaj brklja. Toda nadvse zanimivo pri gospodu Ludviku je, da rad tudi šiva: popravlja hlače in podobne zadeve, kaj zarobi ženi, pa sinu Ludviku in hčerki Sonji in njunim otrokom, petim vnukom, ki babici in dedku delajo radost in veselje. »Najstarejša vnukinja Eva, 23 let ji je, je tik pred diplomo na univerzi v Kopru. Neko specialno psihologijo študira, menda tako redko, da ne bo problemov za delo,« se nasmeji.

Sreča, takšna kot tokrat, ga še ni obiskala, je pa pri Slovenskih novicah lani ženo Marijo. »V neki nagradni igri je zadela juhe, saj veste, tiste v vrečkah. Kljub temu da jih je veliko podarila drugim, jih je nekaj še vedno v kuhinjski omari,« še izvemo od Ribničana Ludvika.