Veceji so ogledalo marsičesa. In marsikoga. V daljnem Singapurju celo pravijo, da so stranišča ogledalo družbe. Temu primerno tudi ravnajo. Njihova zadnja domislica so steklena javna stranišča, ki prepuščajo svetlobo zgolj v eno smer. Ali drugače: z ulice se sralec ne vidi, zato pa si lahko ta, udobno sedeč na školjki, mirno ogleduje mimoidoči vrvež. Poleg kratkočasja izum prinaša še eno prednost; čistoča takšnih vecejev se je povečala za 40 odstotkov.
Najlepše je torej srati v Singapurju
Ne dosti manj v Avstraliji, ki je na te dni objavljeni svetovni vecejevski lestvici druga in kjer se s stranišči ukvarja kar posebna vladna služba. Pa Evropa? Njeno čast brani Avstrija, Slovenije na tem straniščnem zemljevidu ni najti. Sta pa zato z debelimi črkami zapisani Italija in Španija. Jasno, daleč zadaj, povsem blizu Kitajski, ki da je največja umazanka.
Zgodovina civiliziranih stranišč je stara toliko kot človeštvo, zapisi o prvih javnih vecejih segajo celo do 2000 let pred našim štetjem. Tisti z urejeno prebavo in zdravim mehurjem stopijo skozi straniščna vrata približno 2500-krat na leto, nekdo je celo izračunal, da na vecejih preživimo kar tri leta svojega življenja. Toliko o straniščni pomembnosti.
Nekaj malega se je zavedamo tudi pod Alpami
Resda po naših javnih vecejih nimamo ogrevanih straniščnih školjk, kot jih imajo denimo Japonci, zato pa premoremo izbor naj javnega stranišča. Zmagovalec zadnjih let je Maribor, kar pa sploh ne preseneča. Še ne tako dolgo nazaj so Štajerci za potrebe javnega lulanja in kakanja iz občinskega proračuna vsako leto namenili domala 100.000 evrov. Bržkone v bankovcih. Nisem še slišal, da bi si kdo rit obrisal s kovanci.
Kakor koli, predvsem po zaslugi Maribora smo vsaj straniščno primerljivi celo z Američani, točneje z njihovim Los Angelesom. Mesto, ki šteje riti za dve Sloveniji, med njimi kakih 5000 brezdomskih, premore namreč prav toliko javnih vecejev, kot jih imamo pod Alpami. Na sranje!