Revščina. Beseda, ki jemlje ponos, dostojanstvo. V življenje vstopa počasi, neopazno. Tudi v zavest. V jaslih so še vsi enaki, pleničke so enako pokakane, celo bolezni so bolj ali manj enake, vzgojiteljice so pobruhane z enako sadno kašo. Različnost se prične že v vrtcu, eni so oblečeni po modi, drugi po zmožnostih, eni prihajajo po otroke v beemvejih, drugi v zakrpanih golfih. Dokončno gredo stvari svojo pot v šoli, v osnovni in potem še v srednji. Otroci postajajo ljudje, revščina pa tihi faktor razločevanja. Naseli se v dušo, hočeš nočeš jo zagreni, dela žalostno.
Revnih, žalostnih, zagrenjenih je vse več. Nekatere je revščine sram, v imenu ponosa in dostojanstva jo skrivajo za tesno zaprtimi vrati svojega doma. Kakršnega koli že. Drugi obupani trkajo na srca dobrotnikov. Mukoma pohodijo ponos, prosijo za pomoč. Takšnih pisem prihaja v naše uredništvo čedalje več. Že navzven jih prepoznam po praviloma okorni pisavi. Strahoma jih odpiram, iz njih lezejo usode, nepojmljive za čas, ki ga živimo. Za mlado, samostojno državo sredi razvite Evrope. Tako piše Sabina iz Kamnika:
»Smo 7-članska družina s petimi malimi otroki. Živimo v majhnem najetem stanovanju, zaposlen je samo mož, ki prejema minimalno plačo. Da ne bi ostali brez kurjave in elektrike, sva si z možem denar za plačilo položnic sposodila. Vrniti ga morava do konca januarja, tako bomo ostali brez hrane, trije otroci brez plenic. Obupani smo do konca, vi ste nam zadnje upanje. Nam lahko pomagate, da bomo vsaj otrokom dali kaj na krožnik? Že tako so zaradi stiske in revščine izpostavljeni tarči posmeha. Le kdo je vedel, da bo tako hudo? Če bi, si otrok ne bi privoščila. Prosim, pomagajte nam jih sedaj nahraniti! Prosim!«
Krik obupane matere. Koliko je še takšnih med Koprom in Lendavo, med Jesenicami in Bregano? Veliko, preveč. Revščine jim ne bo izničila ne podarjena moka, mleko, ne topla Karitasova bunda, tudi ne Krambergerjevi novci. Pomagali jim bodo preživeti, revščina pa bo ostala. Najbolj boli, ker se je vselila v otroške duše. Le kako naj ti brez posledic prehodijo pot od srečnih pravljičnih koncev do tistega jutra, ko bodo spoznali, da je svet krivičen? In da bo tak tudi ostal. Ko jih bo sram, ker so mamico tolikokrat spraševali, zakaj so prav oni tako revni. Ona pa je vselej ostala brez besed.
