SLOVENSKE KONJICE – Na kmetiji svojih staršev v Štajerski vasi blizu Loč pri Poljčanah nam je 46-letni Danilo Voler razgrnil težave, ki ga pestijo zaradi epileptičnih napadov. Ker so zelo netipični, ljudje pa ne vedo, kako se nanje pravilno odzvati. Bolezen, ki ga spremlja od osmega leta, Danila potiska v včasih hude zadrege: »Ker med napadom ne le izgubim nadzor, lahko storim tudi kaj nevarnega. Zdravniki so obupali, da bi bilo mogoče mojo netipično epilepsijo obvladovati z zdravili. Pred družbo sem jo poskušal skrivati, a neuspešno, saj se nenadni napadi pojavljajo kjer koli. Ker takrat ljudje mojega obnašanja ne razumejo, začno siliti vame ali se iz mene celo norčevati. Opažam, da se na napačno ravnanje ljudi okrog mene med epileptičnim napadom, bolj ko se staram, vse agresivneje odzivam. Telesno sem kar močan, vendar ne želim nikomur storiti nič žalega. Se pa resnično bojim, da bom kdaj med napadom naredil kaj nepopravljivo usodnega.« Danilo nosi na vratu zapet pasek: »Sam sem odkril, da me običajno še pravočasno opozori, ko prihaja napad. Mesečno jih je od pet do deset, letno okrog 75.«
Ko postane neznosno
Bolezen mu je zaznamovala življenje: »Po končani srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v Mariboru ter pridobljenih poklicih monterja ogrevalnih naprav in tehničnega risarja ter opravljenem pripravništvu sem deset let iskal redno zaposlitev. Končno sem delo dobil pri zasebni firmi s Kočevskega. Enkrat na teden so mi domov pripeljali dele, da sem sestavljal električna stikala. Napadi so se gostili, nekaj časa sem še delal po štiri ure, ker pa sem naredil premalo, so me po 13 letih in pol delovne dobe 2005. invalidsko upokojili.« S stikali se je Danilo domislil nekaj izboljšav in izumov, ki pa mu jih brez denarne podpore ne bo uspelo patentirati.Še iz otroških let jemlje tablete tegretol CR, ki naj bi napade če že ne preprečevale, vsaj blažile: »Jemljem jih na 12 ur, napad lahko pride že tudi uro po jemanju. Prenehati si pa tudi ne upam, saj je tako naročil zdravnik. Pomirjeval sploh ne prenesem. Zaznavam tudi, da dolgo gledanje v televizijski ali računalniški ekran napad lahko pospeši.« Za Danilovo epilepsijo medicina ni našla učinkovitega zdravila: »Napad sem že doživel med zdravniškim pregledom. Ker niso vedeli, kaj narediti, so poklicali mojo mamo. Nekoč je zdravnik rekel, da so taki napadi, kot so moji, najbolj nerodna in najbolj butasta od vseh možnih oblik epileptičnih napadov. Gre za izjemen primer, je dejal, a če bi živel v okolju povsem brez psihičnih pritiskov, se morda niti pojavili ne bi. «
Ob napadu, ki običajno traja od 10 do 15 minut, bi 46-letnika morali pustiti povsem na miru, dokler ne izzveni: »Še toliko časa potem, da se lahko spet normalno pogovarjam. Običajno pa ljudi zagrabi panika, in ker ne vedo, kaj bi, začno siliti vame. Govoriti takrat ne zmorem, če že kaj rečem, se pomena niti ne zavedam. Pa bolj ko ljudje vame silijo, bolj se jim upiram. Če me poskušajo kam spraviti, tudi fizično. Mama pravi, da lahko postanem obupen.«
Norčevanje najbolj boli
Pri napadu med vračanjem iz trgovine domov se je že primerilo, da je kaj spotoma odložil iz polne vrečke: »Ko sem potem šel po poti nazaj poiskat, odloženega nisem več našel. Ljudje izkoristijo moje stanje in ukradejo, nazadnje predmet, za katerega sem plačal 19 evrov, kar je ob moji skromni pokojnini precej velik denar.«
Takrat ko se zgodi, večinoma hodi naprej, zato tudi če bi nosil navodila ljudem okoli vratu, bi jih le stežka lahko prebral. Pri miru ostane le, če je že prej miroval, to je pa večinoma doma. Tako so se dogajale že čudne prigode.
Pred osmimi leti se je, ker rad kolesari, prijavil na lokalno dirko: »Med napadom sem kolo ustavil, pristopili so ljudje, nekdo je poklical zdravnico. Ta ni prav vedela, kaj bi. Menda naj bi pomislila, da sem pod vplivom mamil ali pijan, pa je poklicala policijo. Ob pogledu na uniforme sem skočil na kolo in pritisnil pedala, kolikor se je dalo. Sklenili so me uloviti, in ko so na cesti ustavili pred menoj, sem se s kolesom zaletel v že stoječe policijsko vozilo. Hvala bogu, da se je tam znašel nekdo, ki me je poznal in jim je rekel, naj pokličejo mojo mamo. Pomagala jim je razvozlati, za kaj gre, tako da me niso nič oglobili, zdravnica se mi je pa pozneje tudi opravičila.« Danilo se ni upal nikoli več prijaviti na dirko, še kolesarjenje je povsem opustil: »Po tem dogodku na dirki so napadi pogostejši kot prej, hitreje tudi postanem agresivnejši. Zelo se bojim, da bi storil kaj hudega, ko se niti ne zavedam, kaj pravzaprav počnem.« Zaradi podobnega napada med tekmo v vleki sani z vprežnimi psi v Trbižu je opustil tudi ta šport. A še vedno se odlično razume s haskiji, čeprav jih nič več ne zapreže.
V neobvladan afekt lahko pade tudi, če ga kdo ali kaj hudo ujezi: »Pred petimi leti sem doživel epileptični napad pred šolo tu v Ločah. Od takrat se je mularija, ko me je zagledala, iz mene norčevala. Pa me je ponavljajoče se norčevanje nekoč tako ujezilo, da se nisem več zmogel obvladati. Začel sem teči proti šoli, pobiral kamne s tal in hotel kamenjati šolsko stavbo. Kako sem se ali so me ustavili, niti ne vem. Po tistem mi je mama strogo ukazala: 'Izogni se šolam, madona!' Od takrat ne hodim več mimo šol.«
Išče sotrpina
Danilo bi rad izvedel, ali je kakšnemu sotrpinu, če takšen sploh obstaja, medicina vendarle kaj pomagala. Popolnoma pa soglaša z vsemi, ki pravijo, da mesto zanj ni pravo okolje, primernejša je podeželska samota. V naravi in z živalmi se počuti najbolje. Dokler sta oče in mama pri močeh, ga tudi prihodnost ne skrbi. A če ne bi mogla več poskrbeti zanj, se boji, da bi pristal v varstvenem domu, zavodu. Tam, sluti, bi ga psihični pritiski kaj hitro ugonobili.
Tek po vseh štirih
A ni vse sama katastrofa, pravi Danilo in razkrije svojo majhno skrivnost: »Že peto leto vadim tek po vseh štirih. Nekje sem ga zasledil v zvezi z rekordi iz Guinnessove knjige, pa sem še sam poskusil. Vadim peto leto, tečem vse bolje in pomislil sem že, da bi se, če bom še hitrejši, prijavil za izzivalca rekorda.«
