Med iskanjem kose ustvaril cel muzej

Pri nas skorajda ni vasi, ki ne bi imela svojega zbiratelja. Največ je zagotovo filatelistov, kartofilistov in numizmatikov, veliko ljudi pa zbira stare predmete, kmečko orodje in obrtniške pripomočke. Starine, ki jih je neusmiljeno izpodrinil tehnološki razvoj, so lastniki bodisi zavrgli bodisi odložili po podstrešjih in drugod. Če ne bi bilo zbirateljev in lastnikov malih zasebnih muzejev, bi marsikateri zgodovinsko pomembni kos propadel.

Po tridesetih letih 
našel koso

Tudi Rudolf Valenčič, Rude, kot mu pravijo prijatelji, je navdušeni zbiratelj. Stare predmete, večinoma kmečko orodje in naprave, je začel zbirati 1990. V več kot 20 letih se je nabrala kopica orodja, zato je nekdanji senik svoje domačije v Podstenjah pri Ilirski Bistrici uredil v pravi muzej. 
Če bi Rudetovo zbirko prestavili stoletje v preteklost, bi imela njegova kmetija prav vse potrebno za gospodarjenje, tudi orodje, ki so ga lahko kupili le najpremožnejši kmetje. Večina tega je potonila v pozabo, ljudje ne vedo, čemu je služil kateri kos. Rude pač. »Za vsak predmet vem, za kaj so ga imeli, saj smo še v moji mladosti vse to orodje tudi uporabljali,« pove strastni zbiratelj. In res, ni predmeta, na katerega obiskovalec muzeja pokaže, da Rude ne bi vedel njegove namembnosti in kje ga je dobil. Prišli pa so od vsepovsod, darovali so mu jih vaščani iz domačih Podstenj in okolice, nekaj jih je odkupil, veliko pa jih je rešil, saj so jih ljudje že zavrgli. »Zelo lepo pleteno košuro, kot pri nas rečemo pleteni košari, sem našel v smeteh pri Pregarjah. Škoda je je bilo, pa sem jo vzel, danes je namreč težko dobiti takšne.« 
Orodje in pripomočki so lepo razstavljeni na stenah senika, čeprav jih je že skoraj preveč: »Neki obiskovalec mi je rekel, da imam tu notri predmetov za štiri takšne prostore.«

Nadvse zanimive so zbirke osojnikov, ki jih je nabiral po vsej Primorski, konopov in vrvi z ročno izdelanimi kljukami, s katerimi so nekoč povezovali naložen voz, na ogled so različni molzni stolčki, mlekarske posode iz stare trnovske mlekarne, podkve, nagobčniki, motike, kose … V zbirki zadnjih se skriva prav posebna, najmanjša, ki pa je Rudetova najljubša: »To je moja otroška kosa, ki sem jo dolga leta iskal. Ves čas sem vedel, da je nekje v bližnji ogradi, a je leta nisem mogel najti. Šele pred nekaj meseci sem jo odkril, in to po treh desetletjih,« ponosno poudari.

Strešnik, ki je dajal zaslužek

Z zbirko ohranja spomin na svojo družino in osebne dogodke. Na očeta ga denimo spominja stara obutev: »Te čevlje je obul samo za k maši in ko je šel po opravkih po Ilirski Bistrici. Bili so prava dragocenost.« Iz mladih let hrani še kovček, s katerim je šel k vojakom, porumenele fotografije sorodnikov in pomembnih dogodkov v Podstenjah, kot na primer procesijo, v kateri so iz sosednjih Šembij prinesli kip Marije.

Nekatere zgodovinske kose so mu zaupali v varstvo prijatelji. »Iz Kosez sem dobil šolsko tablico iz leta 1910. Sprva mi je prijatelj ni hotel dati, a potem ga je srce bolelo, ko jo je nečak poškodoval z britvico, in mi jo je prinesel,« pripoveduje Rude.

Rude, ki je po poklicu zidar, je svojo hišo obnovil in uredil tako, kot so bile stavbe tu videti nekoč, naredil je celo črno kuhinjo. Njegove zidarske veščine opozarjajo obiskovalca na vsakem koraku. V zidarskem poklicu je vztrajal veliko let, najbolj pa se mu je v spomin zasidrala prigoda iz vajeniških časov. »Nekega dne me je poklical krovec, ki je leta in leta popravljal strehe po teh krajih, vendar takrat ni mogel opraviti dela v Podstenjah, in me je prosil, ali grem lahko jaz. Lotil sem se dela in našel strešnik, ki je imel zvrtano luknjo, skozi katero je curljala deževnica. Pozneje me je mojster vprašal, ali sem našel preluknjani strešnik. 'Seveda sem ga in sem ga zamenjal,' sem mu odgovoril. 'No, vidiš, ta kupa je meni leta in leta dajala zaslužek, ti pa si jo razbil,' mi je odgovoril in zažugal,« s preluknjanim strešnikom v roki predstavitev muzeja sklene Rude Valenčič.