Tradicija našega gasilstva je domala neverjetna! Prostovoljnih gasilskih društev je več kot 1300, aktivnih gasilcev okoli 60.000. Samo poklicnih je približno 860, vseh članov prostovoljnega gasilstva pa 133.000! To je dejansko armada, ki predstavlja izjemno pomembno telo. Na takšno maso krojači naših usod preprosto ne smejo pozabiti. Če bdiš nad njo, bdiš nad utripom svojega življa.
V tako raznoliki in številčni organizaciji, v kateri so na široko zajeta tako urbana kot ruralna območja, takšne in drugačne osebnosti, bi bilo skoraj utopično upati na popolno enotnost in skrajno složnost. Pomembno je, da je hierarhična struktura te gasilske armade, od zgoraj navzdol, dovolj utečena. Da ne trpi požrtvovalno delo na terenu med akcijo. Na njihovo srečo je tu še stoletna tradicija gasilstva pri nas, ki vselej ublaži določene anomalije, ki so in še bodo.
Sprti glavi družine
Zato seveda nismo bili kaj dosti presenečeni, ko smo izvedeli, da nastajajo v zadnjem času v vrhu Gasilske zveze Slovenije precejšnja nesoglasja. Nekateri kazalniki so celo namigovali, da v vrhu GZS pošteno vre! Da vre med demokratično izvoljenima predsednikom in poveljnikom.
V tako resnih strukturah, kakršne so vojska, policija, tudi gasilstvo, načeloma ne bi smeli nastajati javne obsodbe in obsojanja. To so resne in do neke mere zaprte ustanove, ki vendarle služijo ljudstvu. In poskušajo vsaj navzven kazati podobo – srečne družine. Tudi zato se je večina tistih, ki so jih zadnja nesoglasja pošteno zaskrbela in vznejevoljila, raje skrila za zaveso anonimnosti. »Ker sem funkcionar prostovoljnega gasilskega društva iz okolice Ljubljane, ne želim, da se moje ime objavi javno!« Zakaj že? »Ker bi imel zaradi tega gotovo resne težave in posledice pri opravljanju svojega prostovoljnega dela,« je dejal ta dolgoletni gasilec. Kakšne težave, ni povedal. Je pa bilo slišati vsaj skrb vzbujajoče, če že ne ogrožajoče. Vidno ogorčeni gasilec je nadaljeval in razodeval: »Veste, že kmalu po izvolitvi predsednika Jošta Jakše in poveljnika Francija Petka v GZS so se začela njuna osebna in poklicna nesoglasja, ki so medtem prerasla v spor, ki mu ni videti konca!«
»Ja, obstajajo nesoglasja, a jih rešujemo,« je priznal Jošt Jakša, predsednik GZS.
»Res je, težko se bomo kaj dogovorili, vendar, verjemite mi, v javnosti ne bi želel prati umazanega perila,« je navrgel Franci Petek, poveljnik GZS.
Ovirano delo
Vrhovna poglavarja ta hip očitno druži zgolj tisti majski dan izpred treh let, ko sta bila demokratično izvoljena na čelo GZS – in dobila petletni mandat.
»Veste, različnost mnenj še ne pomeni nekaj slabega,« je kljub vsemu prepričan predsednik Jakša. »V dialogu se nesoglasja lahko oblikujejo v ustrezno rešitev.« Podobno meni tudi poveljnik Petek: »Četudi ima vsak od naju svoj prav, se moramo dogovarjati, iskati konsenz in najboljšo mogočo rešitev.«
Naš sogovornik pa še zdaleč ni hotel stvari pomesti pod preprogo: »Njuna nasprotovanja ovirajo normalno delo in razvoj naše krovne organizacije. Še več: člani upravnega odbora prikrivajo globino tega problema. Te težave povzročajo nemogočo komunikacijo med funkcionarjema, ne govorijo odkrito, ne seznanjajo gasilskih zvez in PGD, na nedavnem plenumu pa so potem s stisnjenimi zobmi lagali v kamero!« Nesoglasja so šla celo tako daleč, da med gasilci krožijo pisma in polemike – o nepravilnostih enega ali drugega. Menda si je čistega vina kot edini pripravljen naliti zgolj Nadzorni odbor GZS.
»Upravni odbor GZS svoje delo ves čas opravlja odgovorno. Tako je deloval doslej in tako bo deloval v prihodnje!« umirja žogo Jakša in ostro zavrača vsakršna natolcevanja, češ da bi kdaj izvajal mobing nad zaposlenimi v strokovni službi GZS ali pa da bi s samovoljnimi ravnanji oteževal normalno delo krovne organizacije oziroma zavajal gasilsko javnost.
Naši in njihovi
»Prav nobena finančna sredstva niso bila porabljena nenamensko, temveč v skladu s programom dela in finančnim načrtom. Tudi poveljnik GZS ni zapravljal v neskladju z omenjenim programom,« se je pred uperjeno puščico, češ da je poveljnik s pomočjo svojega poveljstva zapravljal finančna sredstva, ki jih kot predsednik ni odobril in so v letu 2015 potem povzročila izgubo, branil Jakša. »Leta 2015 je promet upadel. Zato je nastal presežek odhodkov nad prihodki. Manko smo uspešno pokrili.«
Naš sogovornik se ne strinja: »Krovna gasilska organizacija je v tem tri leta dolgem in brezobzirnem vedenju izgubila notranjo složnost ter razpadla na naše in njihove, obenem pa izgubila še mednarodni ugled, saj predsednik, s službo visokega državnega uradnika, preprosto ni imel časa, da bi se srečeval s kolegi iz tujine.«
»Prav nasprotno,« pa je trdno prepričan Jakša, »gasilska organizacija je v mojem mandatu le še pridobila ugled«!
Otročje vedenje
Medtem ko je bilo blizu samemu vrhu GZS neuradno res slišati, »da ima predsednik dejansko takšno službo, s katero težko usklajuje svojo vodstveno funkcijo pri GZS«, in »da gre pri sporu med poveljnikom in predsednikom za navaden prestiž«, nas je teren do neke mere pomiril. Poklicali smo kar nekaj gasilskih društev in jih povprašali, kako ta nesoglasja vplivajo na delo na nižjih ravneh. Vsa po vrsti, od zagorskega, litijskega, kamniškega in še katerega, so praktično v en glas povedala: »Za njun spor smo resda slišali, idealnih odnosov tako ali tako ni, a dokler tega ne bomo občutili na terenu, nas (še) ne skrbi!« Le eden je zaskrbljeno potožil: »Priznam, da me skrbi, menim, da lahko njuno otročje vedenje na naše delo dolgoročno vpliva še kako negativno!«
