Med crknjenimi kozami in plavajočimi kravami

MARIBOR – Kot na drugih področjih tudi za zaščito živali naša država ni storila dovolj, zato so se morale zganiti evropske institucije, ki so nekako mimo naših oblasti v Sloveniji vzpostavile živalsko policijo. Da imamo pri nas že pet mesecev organ, ki se intenzivno bori proti mučenju živali in kamor lahko vsakdo anonimno prijavi kršitve, je zaslužen tudi Aleksander Kamenik, predsednik Združenja varnih hiš Nova Slovenije, zdaj pa tudi prvi mož živalske policije.

Za živali skrbi Evropa

Sedež živalske policije je v Mariboru, in sicer na istem naslovu, kjer je tudi varna hiša za moške, zato njeni varovanci vsakodnevno skrbijo za odvzete živali. Že od mladih nog pa se proti krivicam, ki se jim godijo, bori Aleksander: »Že pol življenja se ukvarjam z živalmi. Že kot otrok sem domov vlačil poškodovane martinčke.« Tudi ko se je ukvarjal z drugimi rečmi, je vedno našel čas, da je rešil kakšnega ljubljenčka pred tepežem. Tako je zdaj na posestvu v »živalskem azilu« že kar nekaj konj, koz, svinj, psov, rac in drugih živali.

Tako kot številni ljubitelji živali je tudi on bentil nad državo, ki slabo skrbi že za ljudi, kaj šele za druga živa bitja. Zato je z obema rokama zagrabil, ko je slišal za razpis EU. Ker je imel vse potrebne reference, saj je 19 let tudi nadzornik prek društva proti mučenju živali, mu je uspelo in tudi pri nas smo kot eni zadnjih v Evropi dobili policijo, ki ureja to področje. »Naša država ni nič poskrbela za to. Prijavili smo se na razpis Evropske unije. Noro! Do zdaj sem na lastne stroške prevozil 50.000 kilometrov in plačal na stotine računov za veterinarske storitve. Nikoli nisem nič zahteval od Vursa ali države, čeprav živali niso bile moje. Žival ne vpraša, čigav je denar, ampak potrebuje pomoč. Ali je bil golob ali srna, nam je bilo hudo, zato smo ukrepali.«

Ker marsikdaj ni imel niti za kavo, je v razpisu videl priložnost, saj se je izkazalo, da si tujina bolj želi takšne policije kot mi. »Razpis EU je potekal prek Mestne občine Maribor. Hvala bogu, da imamo novega župana, ker prejšnji ni bil zainteresiran za to, saj je dal azil snagi. Potem veste, da ni razmišljal o živalih.« Trenutno jim tako Evropa plača enega zaposlenega, konec leta pa bodo zaprosili še za eno zaposlitev in za kritje stroškov bencina ter hrane za živali. Delujejo zgolj zaradi donacij. Tudi vseh pet skromnih vozil, ki jih imajo trenutno, so si sami zagotovili, da sploh lahko gredo na teren. Vseeno so uradna živalska policija z uradnimi značkami, ki jih izdeluje isto podjetje kot policijske in gasilske značke.

Delo na terenu

Kljub temu da delujejo komaj pet mesecev, imajo že polne roke dela. Njihovi telefoni so na voljo 24 ur, saj se marsikdo opogumi in prijavi mučenje šele, ko popije kaj alkohola. V živalski policiji takoj reagirajo na klic ali pa se na teren napotijo najpozneje v nekaj dneh. »Pri nas živali dosti trpijo, predvsem psi, česar pa ljudje sploh ne sporočijo. Zato jih prosim, naj pokličejo ali pošljejo e-mail. Vse je anonimno. Naj pripnejo zgolj fotografijo, da bomo videli stanje in se ne bomo vozili zastonj.«

Čeprav imajo vsa pooblastila kot živalska policija, vseeno ne morejo odrediti odvzema, temveč morajo poklicati veterinarsko inšpekcijo. Aleksander zagotavlja, da njihov namen tako ali tako ni odvzem živali, temveč ureditev razmer, da ne bodo več trpele. »Za odvzem živali še vedno potrebujemo bivši Vurs. Zdaj so se tudi tam malo zmigali. Včasih je bilo težko delati z njimi, saj se po 14 dni ni nič zgodilo, medtem pa je žival poginila. Vurs ima svoja navodila, da ne troši preveč denarja, mi pa na to ne moremo gledati. Mi damo naš denar, naš bencin, žival branimo z lastnim telesom, tu ni nobene diskusije.«

Največ je mučenih malih hišnih ljubljenčkov, predvsem psov. Na drugem mestu so živali iz zanemarjenih hlevov. »V Sloveniji je približno 16.500 kmetij. Vse niso urejene. Nekaterim so zaprli transakcijske račune. Vmes posreduje alkohol. In te štale so v katastrofalnem stanju, sploh na območjih, ki so poplavna. Videli smo že, ko so krave dobesedno plavale notri. Ena zvezana z zlomljeno nogo, samo še glava je ven gledala in smo jo reševali na vse pretege. Še policija nam je pomagala, saj moramo takšne stvari prijaviti. Kmetu ne želimo škodovati, če je onemogel. Samo on bi moral to prijaviti, saj gre za mučenje živali.« Po neuradni statistiki naj bi bilo pri nas najmanj 500 takšnih kmetij.

Nekaj časa so odvzete živali pri njih ali v drugih azilih, potem jih oddajo naprej. Nekatere pa za vedno ostanejo pri njih, saj jih nihče noče, kot recimo garjavega konja, ki se je pasel v ogradi pred hišo. V nasprotju z inšpekcijo, ki zgolj napiše položnico in si umije roke, člani živalske policije tudi pozneje nadzirajo stanje. »Odvzema ne želimo narediti. Naša prednost je predvsem poznejši nadzor. Lahko je neki lastnik bolan 14 dni in ne skrbi za živali, potem pa to uredi in odvzem ni nujen. Če pa še tretjič, ko pridemo, ni sprememb, pokličemo policijo in veterinarsko inšpekcijo, ki odredi odvzem.«

Grozljivi primeri

Ljudje, ki jih obišče živalska policija, večinoma sprva nočejo sodelovati. Ko pa jim razložijo, da so njihovi prijatelji, ki jim bodo pomagali urediti stvari, in zagrozijo s kaznijo, se jih večina omehča: »Pozvonim, povem, da je bila anonimna prijava, in bi rad pogledal hlev. Če ne pustijo, jim razložim, da sem tam kot prijatelj, drugače pa lahko pokličem policijo in inšpekcijo. Ampak policija zastonj ne bo hodila, inšpekcija bo pa izstavila masten račun.« Tako so v petih mesecih opravili okoli 50 ogledov in vse rešili v prijateljskem duhu. Tudi v romskih naseljih, kjer so do zdaj zasegli dva psa.

Seveda ni šlo niti brez zapletov in nasilja. Živalski policisti so morali že uporabiti tudi silo. »V Celju je bil gospod, ki je grozno zanemarjal krave. V hiši je imel svojo malo gostilno. Imel je štamprle, šnopčke in vino zgledno zložene in tam je imel krasno ščiščeno, saj je tja vabil ljudi. V štali je bila pa groza in strah. Ena krava je bila že mrtva, druge podhranjene, čeprav je imel na podstrešju sena, kolikor hočete. Ni jih hranil, ker je rekel, če jaz trpim, naj še one. Napadel me je s sekiro, vpil je, da me bo ubil, zato sem ga posprejal, vrgel na tla in poklical policijo, ki ga pozna, saj je znani brutalnež.«

Po Aleksandrovem mnenju bi se morala bolj zganiti tudi naša država, tako pri zakonodaji kot operativi: »Enkrat je s policisti prišla tudi dama z Vursa v visokih petkah, sploh ni mogla stopiti v štalo. Vurs bi moral poslati delavne ljudi na teren. Manekenko imam jaz lahko zvečer tukaj v postelji. Tudi zakonodaja ni dorečena. V drugih državah je isto, če brcneš psa ali človeka. V Nemčiji imajo celo hitro sodišče za odvzem živali. Pri nas pa postopek traja toliko časa, da žival pogine. Enkrat smo prišli v hlev, kjer so bile mrtve koze, zraven pa obvestilo Vursa izpred pol leta, naj poskrbijo zanje. Nihče ni prišel preverit, kaj se je potem zgodilo. V tujini jih bolj skrbi za naše živali kot pa nas same.«