BLED, GLOBOKO – Te dni je javno objavljeno pismo, v katerem so nakazana trenja med blejskimi fijakarji in kočijaži iz okolice tega gorenjskega magneta, dvignilo precej prahu. Kot je v pismu zapisala Radovljičanka, so se s kočijaži, ondan parkiranimi pred znanim begunjskim gostiščem, želeli popeljati do Bleda in tam obkrožiti jezero. Toda kočijaži te želje niso uresničili, češ »da jim je blejski podžupan prepovedal voziti s kočijami na Bled oziroma da lahko peljejo samo do savskega mostu«. Odpravili smo se po sledi teh navedb in naleteli na dve popolnoma različni pripovedi.
Na eni strani Toni Mežan, blejski podžupan in hkrati eden od osmih fijakarjev, ki te lahko popeljejo okoli Blejskega jezera, pravi, da »nihče nikomur ničesar ne prepoveduje« in da je bilo v omenjenem javnem pismu njegovo ime po nepotrebnem oblateno. Na drugi strani pa Janez Peternel iz Globokega pri Radovljici, kjer ima Vzrejno hišo lipicancev Barbana in ki ponuja tudi najem kočij, trdi drugače: »Na Bledu imamo pri opravljanju voženj s kočijo venomer težave. Med drugim so nam že grozili, šli za nami, nas preganjali ... A ne bi o tem. Rad bi našel rešitev. Rad bi se s kočijo sproščeno odpeljal na Bled. Ko voziš kočijo, moraš biti sproščen, ne pa da se ukvarjaš s tem, kdo ti bo zaprl pot ali grozil po telefonu.«
 | |
Travnik v Globokem pri Radovljici pripada konjem, ki veljajo za enega od slovenskih simbolov. Foto: Špela Ankele |
Ob kočiji na kolesu
Že dolgo je tako in bržkone bo še, upamo, dolgo veljalo, da se bo Bled znašel na vrhu liste želja večine turistov, ki od blizu ali daleč pripotujejo v našo deželo. Pa tudi, kot z dobro mero gorenjske neposrednosti ugotavlja Janez Peternel: »Ljudje se hočejo pokazati, in to na Bledu. Zato od tod vsi tja gor silijo.«
A zaradi grenkih izkušenj se lipicanci iz Globokega raje ognejo Bledu. Le tu in tam odpeketajo v par kilometrov oddaljen turistični biser. »Ko gremo na Bled, vzamem kočijaža, sam pa se zraven kočije peljem s kolesom, da bi reševal težave, če bi se slučajno kje zapletlo,« pravi Janez Peternel. In tako je bilo tudi konec tega tedna, ko je njegova kočija izjemoma krenila na Bled – ko so štirje lipicanci, ki so vozili kočijo z mladoporočencema, krenili od Bleda proti Rečici, se je zraven na gorskem kolesu vozil Janez, dodatno podporo pa je imel v kombiju, ki ga je šofirala njegova žena Nina. Pravita, da zaradi izkušenj raje poskrbita za takšno spremstvo, saj nočeta tvegati, in še namigneta, da o blejskem obisku radovljiških lipicancev obvestita tudi može postave, naj takrat malce bolj našpičijo ušesa na topotanje konjskih kopit, ki udarjajo ob asfalt.
»Blejski fijakarji so dobro organizirani in super zrhitani, tu ni debate. A morali bi dati turistom tudi možnost, da se odločijo za kaj drugega. Saj mi nimamo niti namena niti časa stati tam na njihovem parkirišču in jim delati konkurence. Imamo drugačno ponudbo in tudi drugačne stranke kot oni,« pravi Janez Peternel in doda, da je denimo dobil pismo zaljubljenca, ki bi želel dekle najprej popeljati na kosilo v Radovljico, nato pa jo s kočijo odpeljati do Bleda in jo tam prositi za roko. Toda ta ljubezenska zgodba bo minila brez stranske vloge lipicancev. »V to, da se odpravimo s kočijo na Bled, gre vedno preveč energije,« pojasni Peternel in poudari: »Saj tudi mene ne moti, če blejski fijakarji vozijo drugod. To je pravo povezovanje turizma. Problem našega turizma pa je, da so vsi preveč obremenjeni s seboj. Če bi vso to energijo, ki jo porabljajo po nepotrebnem, usmerili v turizem, bi imeli vsi vse.«
Ne postavljajo ovir
Drugo plat zgodbe nam razgrne Toni Mežan, blejski podžupan in hkrati eden od osmih fijakarjev, ki imajo svoje konje in kočije lahko parkirane pred blejsko Festivalno dvorano. Že več kot trideset let opravlja njegova družina prevoze s kočijo. Mežan poudari: »Blejska občina je odlok, ki ureja posebne oblike prevozov potnikov oziroma vožnjo kočij in turističnih vlakcev, sprejela zaradi zaščite blejskih fijakarjev ter tudi zato, da se opredelijo njihove pravice in dolžnosti. To, da bi komu kdaj rekel, da se s kočijo lahko pelje le do savskega mostu, je čista laž. Prav tako nimam pooblastil, da bi komur koli kaj prepovedoval, in sem razočaran nad takšnimi navedbami.«
Bogdan Ambrožič, podpredsednik Združenja rejcev lipicancev Slovenije, pravi, da so lani z nekaterimi občinami, med drugimi tudi z blejsko, podpisali memorandum o sodelovanju: »Toda na Bledu, kjer z občinskimi odlokom ponekod dovoljujejo vožnjo le svojim fijakarjem, nas odklanjajo in našemu združenju se to ne zdi prav. Razumljivo je sicer njihovo stališče, da zaščitijo svoje fijakarje, a ne razumemo, zakaj ta birokratski akt nam ne dopušča vožnje. Morda je odlok za koga dober, vsekakor pa ni dober za Združenje rejcev lipicancev Slovenije.« Hkrati Ambrožič opozarja, da je lipicanec slovenski simbol, a ga lahko na žalost le redkokdaj vidimo v slovenskih mestih – pa ne samo na Bledu, temveč tudi v Ljubljani in še kje. |
Kot poudari Toni Mežan, lahko kočijaži iz drugih občin vozijo goste na Bled. Tudi okoli jezera? »Če bi goste pripeljali na Bled in jih odpeljali nazaj ter pri vožnji upoštevali vse cestnoprometne predpise, seveda ne bi bilo nikakršnih težav. Vožnja okoli jezera pa je dovoljena le vozilom z dovolilnico,« pojasni Mežan in doda, da se ob prihodu kočij od drugod pojavi še kup drugih vprašanj, denimo kaj s konjskimi figami in urinom, ki ostanejo za konji.
Sogovornik še zatrdi, da blejski fijakarji tistim kočijažem, ki do jezera pritopotajo od drugod, ne postavljajo nikakršnih ovir: »Toda morajo voziti tam, kjer to lahko počnejo, in za seboj pospraviti konjske iztrebke. Drugih ovir ni.«
No, Radovljičan Janez Peternel meni drugače. Enkrat je z blejskimi fijakarji že poskušal doseči dogovor. Ni šlo. In česa si pravzaprav želi? Zdajle sogovornik, edinkrat med našo debato, nekoliko povzdigne glas: »Da je mir! Da bi se na Bledu počutil dobrodošlega, ne pa da tja odhajaš s strahom, kakšne sitnosti bodo tokrat. Pa da se javno pove in zapiše, da smo dobrodošli. Včasih imamo na Bledu občutek, da imajo tam oblast fijakarji, saj se zdi, da jim nihče nič ne more in da lahko delajo po svoje.«
