Matoz kot Dash, Čeferin kot Ariel

Že videno. In to ob vsakršnem zloglasnem, razvpitem dogodku pod Alpami. Kot da bi nam kljub obleganim pravnim fakultetam manjkalo vražje dobrih odvetnikov. Kajti ob goljufih, tajkunih, v afere vpletenih politikih korake ubirajo zgolj eni in isti. Prešteti na prste ene roke. Odvetniki, ki naj bi bili najboljši. »Ampak veste, to ni nujno, da drži,« z glavo zmajuje pravnik Miro Cerar.

»Če je odvetnik, recimo, udaren in povrhu glasen, prodoren, to še ne pomeni, da je tudi dober. Prav tako nastop v medijih nikakor ni jamstvo za njegovo kakovost. A ljudje si pač ustvarjamo mnenja ne glede na vsa dejstva. In tako večkrat opaženim in izpostavljenim advokatom takoj pripišemo vse odlike. Odvetniki tudi sami priznajo, da po nastopu v javnosti telefoni v njihovih pisarnah nenehno brnijo.«

Kot noč in dan

Ker jim je uspelo prodati, tako psihologinja Eva Boštjančič, svojo osebno blagovno znamko. »Pri tem advokati še kako dobro vedo, da se bo znamka hitreje prijela, če jih bomo večkrat videli v javnosti, jih opazili ali vsaj slišali za njihovo ime.« Kar je povsem enako, razmišlja odvetnica Staša Ternik Krištofelc, izbiri in nakupu pralnega praška. »Zato seveda ni presenetljivo, da ljudje tudi pri odvetnikih, še posebno dobro znanih v javnosti, ne ločijo več zrnja od plev, torej kdo je res dober in kdo manj.«

»Ja, ljudje so pogosto zaslepljeni, kar je pokazala tudi naša analiza,« nadalje svari Bojan Dobovšek, predavatelj s fakultete za varnostne vede. »Osrednji problem je, da odvetniki vedno na veliki zvon obešajo le svoje uspehe, poraze pa spretno skrivajo v predalu.« Deležni smo torej le pesti kamenčkov, je prepričana Boštjančičeva, kar je za popoln mozaik in celovit vtis o kakovosti odvetnika – kakopak – vsekakor premalo. »Ne, v pravosodju ni realne slike,« psihologinji pritrjuje Stanislav Meglič, ki zaradi napada Baričevičevih bulmastifov na sodišču že šest pomladi išče pravico. »Veste, imel sem izkušnjo, da sta bila v javnosti zelo znana odvetnika kot dan in noč. Eden je bil povsem zanič, drugi se je izkazal za dobrega, požrtvovalnega, strokovnega.«

Vse za odmeven primer

»Ugled v javnosti torej ni nujno enak ugledu v stroki,« o predstavi enih in istih odvetnikov v soju medijskih žarometov ugotavlja odvetnik Janez Tekavc, ki je oglaševanju advokatov namenil nemalo študijskih ur in pri tem skoval poučen nasvet, kako je lahko zelo tvegano, če v medijih nenehno opaženemu odvetniku pripišemo samo dobre lastnosti. »V ozadju se namreč lahko skrivajo marketinški triki. Znane so na primer celo zgodbe, kako odvetniki angažirajo posameznike, da o njih širijo dober glas. Kar je seveda neetično in nemoralno, povrhu pa tudi težko izsledljivo,« svari Cerar.

Da je mera polna, nadaljuje Ternik Krištofelčeva, pa izbrani, vsem v državi dobro znani odvetniki celo sami poiščejo stranko. »Poznam nemalo primerov, ko so stranko poiskali samo zato, ker so vedeli, da bo primer v javnosti vzbudil veliko zanimanja. Za nameček pa stranki niso niti zaračunali storitev. Šlo jim je torej samo za samopromocijo. In tega je, roko na srce, vse več. Preveč.«

Nasedejo tudi sodniki

»Temu pa konec koncev ne nasedejo samo stranke, ampak, kot je pokazala naša analiza, v nekaterih primerih celo sodniki. Vse samo zaradi reklamarsko naravnanih odvetnikov,« podatke iz zakulisja na plan vleče Dobovšek. »S svojimi nastopi v javnosti odvetniki na sodnike pritiskajo tako pred postopkom kot med njim, saj javno govorijo, kaj je prav in kaj narobe, pri čemer vodo seveda spretno speljujejo le na svoj mlin. Prepogosto se tudi zgodi, da odvetniki najamejo strokovnjake in nagovarjajo javnost, da je mnenje stroke nadvse pomembno. Kar pa ni nujno res. A zaradi vsega pompa v javnosti lahko sodnik kljub temu strokovni oceni pri svoji dokončni odločitvi pripiše prevelik ali celo levji delež. No, treba pa je vedeti: če imamo na eni strani sodnike, ki podležejo, so na drugi tisti, ki jih nihče ne omaja.«

Za zadnje zato odvetniki ničkolikokrat zahtevajo, naj se jih izloči. Ker so po njihovi oceni pristranski. Z drugimi besedami: nepodredljivi. »Ja, takih primerov je na slovenskih sodiščih za dolg seznam,« iz izkušenj znancev lušči podjetnik Franci Pliberšek. »Nikoli ne bom pozabil mukotrpnega sojenja o smrti otroka v prometni nesreči. Sodnik je primer, če verjamete ali ne, mlel dolgih osem let. Ker je bilo to seveda pogodu storilcu nezgode in ker je tako očitno hotel in diktiral njegov zagovornik. A na srečo se je zgodba pozneje obrnila v prid staršem umrlega otroka, saj se je odvetniku povsem podrejeni sodnik očitno umaknil. Mislim, da se je upokojil. In tako je, še preden je primer zastaral, le prišel novi sodnik in zadevo končal v pičlih dveh tednih.«

Ko stroka molči

»Skrb vzbujajoče so tudi zgodbe – in teh na starem kontinentu ni malo –, ko odvetniki stranki veliko obljubljajo, in to iz meseca v mesec, ter primer vlečejo v nedogled, dokler ne izgubijo pravde. A takrat vso krivdo pripišejo sodišču, sebe pa spet povzdignejo do zvezd,« na klasično evropsko odvetniško zvijačo prst uperi Dobovšek. »In to ni nič drugega kot zaslužkarstvo, o čemer se premalo govori. In ljudje se ujamejo v past,« Pliberšek ne skriva ogorčenja nad poteptano etiko in moralo, ki sta ju pogoltnila kapitalizem in za njim večno stopicljajoči cinizem.

»Ja, oba sta se zažrla v vse pore našega sistema. Na vseh področjih ju je v izobilju,« razmišlja esejist in literarni kritik Mitja Čander. »Vse samo zato, ker smo dopustili, da so nam zavladale dobrine. Pravzaprav pohlep, ki je pogosto skrit in prikrit.« In spretno naj bi ga daleč od oči javnosti potiskali tudi dotični odvetniki. O čemer pa pod Alpami molčijo celo strokovnjaki. Od sociologov, politologov in druge znanstvene srenje. Zatrjujoč, da to ni v njihovi domeni. Tako medtem ko na veliko razpravljajo o politikih, padlem družinskem zakonu in sindikatih, se od reklamarstva v odvetništvu povsem ograjujejo. Vsi molčijo tudi o imenih tipičnih slovenskih reklamarjev. Kot da bi bili izbrani odvetniki strah in trepet. In kot da bi imeli v državi izjemno moč. Vpliv in dolge lovke.

Vse, kar nam torej preostane, je, tako Pliberšek, da ne nasedamo. In da neetične in nemoralne propagande odvetnikov, svetuje Cerar, naznanimo odvetniški zbornici. Predvsem pa da vsi skupaj na vseh področjih spet zasejemo etiko in moralo. Saj družba, ki temelji na cinizmu, pravi Čander, je družba brez prihodnosti. In če se bo spremenila družba, se bo verjetno tudi reklamarstvo advokatov. Dotlej pa nasvet sogovornikov: dobri odvetniki niso nujno pogosto v javnosti. So pa v zajetnem naboru spisov.