Mato še ene noči na
 njivi ne bi preživel

ŠENTJERNEJ – »Ko sem spremljala, kako organizirani so bili in kako množično so se ljudje odzvali našemu klicu na pomoč, sem se spraševala, kakšni so to ljudje, koliko dobrega je v njih, da pomagajo, čeprav ima vsak svoje delo. Če bi lahko, bi vsakega posebej objela in se mu zahvalila,« ni mogla skriti hvaležnosti Marjana Čengija, ena od treh hčera 69-letnega Mata, moža, za katerega so v sredo in četrtek upali in molili tudi tisti, ki ga niso poznali. Njegova usoda je povezala ljudi.

V sredo po kosilu je hotel Mato izkoristiti še nekaj sončnih žarkov. Ob treh je ženi rekel, da gre na kratek sprehod okoli novih blokov. Pred nekaj leti sta se namreč iz Novega mesta preselila v Šentjernej, v novih blokih sta kupila stanovanje. Čeprav sta z družino tri desetletja živela v dolenjski prestolnici, kjer je bil Mato vlakovni odpravnik, se jima je zdel Šentjernej idealen kraj za preživljanje tretjega življenjskega obdobja, tu imata namreč vse pri roki: zdravnika, lekarno, trgovino, pošto, cerkev … Kati in Mato sta veliko hodila, okolica je namreč lepa, veliko je ravnine, cest, poti in stezic nešteto.

Kadar je šel Mato sam ven, je šel običajno le za kratek čas, tako sta se namreč dogovorila z ženo. Tudi tokrat sta se. Kati je še preverila, ali ima pri sebi telefon. In je šel. Minilo je 15 minut pa 20. »Začelo me je skrbeti, poklicala sem ga na telefon, a telefon je bil nem. Pa en dan prej sem napolnila baterijo! Takoj sem posumila, da nekaj ni v redu. S prijateljico Ivanko sva ga šli takoj iskat, pregledali sva okolico, spraševali ljudi v bližini. Poklicala sem vse tri hčere, vse so takoj prišle v Šentjernej in se kar same podale v iskanje,« svoje najtežje trenutke opisuje Kati, ki je takoj obvestila tudi policijo. Skrb je bila toliko večja, saj je Mato zadnja leta vse bolj dementen, ima težave z razpoznavanjem tekočega časa. Pa še sladkorni bolnik je in potrebuje inzulin.

Obširna iskalna akcija

Zvečer so s Policijske uprave Novo mesto javnosti že posredovali obvestilo o pogrešanem, šentjernejska policija pa je organizirala iskalno akcijo. Ob devetih zvečer so bili k iskanju pozvani gasilci prostovoljnih gasilskih društev Groblje, Gorenje Vrhpolje, Šentjernej, Maharovec, Ostrog ter Orehovica in vodniki z reševalnimi psi. Več kot 50 ljudi je kljub nizkim temperaturam in slabi vidljivosti, ki jo je omejevala še gosta megla, prečesalo Šentjernej in bližnjo okolico. Iskali so do enih ponoči, najbolj vztrajni celo do treh zjutraj. Ostajalo je namreč upanje, da bi bil Mato še živ, vsaka ura več, ki jo je preživel na prostem, ko so se temperature nevarno bližale ledišču, je pomenila večje tveganje za njegovo življenje. Tudi zato so iskalno akcijo nadaljevali takoj zjutraj. V Šentjernej so že okoli pol osmih iz Ljubljane prišli vodniki službenih psov, poleg domačih so na pomoč poklicali še gasilce iz sosednje občine Škocjan.

Pod vodstvom komandirja Policijske postaje Šentjernej Andreja Novaka so dopoldne sistematično preiskali tako rekoč vsak kotiček območja v radiju treh kilometrov. Pregledali so domačije, dvorišča, prehodili poti, gazili po zaoranih njivah, hodili po travnikih. Nikomur ni bilo težko, kljub nizkim temperaturam, občutek mraza je bil toliko večji zaradi vetra, ki se je zažiral do kosti. Ljudje so vztrajali, iskali, upali, da bodo pogrešanega uzrli živega. Nekateri so morali okoli poldneva v službo, prišli so novi prostovoljci. Po drugi uri popoldne je sledil nov poziv prostovoljnim gasilcem.

Štiri kilometre stran: Živ je!

In medtem ko so gasilci, policisti, svojci in prijatelji iskali, se je na robu občine, pri Ostrogu, pisala druga zgodba. Andrej Verbič iz bližnje Ledeče vasi, ki je dopoldne preživel delovno na kmetiji, je hotel lepo decembrsko popoldne izkoristiti še za delo na polju in zaorati dve njivi. Če se je najprej že skoraj odpravil na njivo v Grobljah, se je odločil, da bo najprej zaoral tisto pri Ostrogu, na oni pri Grobljah je namreč še rasla solata. Takoj ko je zarezal prvo brazdo, je na koncu njive, na blatni poti, opazil nekaj nenavadnega. Kot bi nekdo odvrgel suknjič. Bolj se je bližal poti, bolj je videl, da gre za človeka.

»Kar stisnilo me je pri srcu. Mi je pa odleglo, ko sem človeka ogovoril in se je na moje besede odzval. Vprašal sem ga, ali ga kaj boli, a je rekel, da ne. Da pa ga zebe v noge. Imel je mrzle, njegove roke pa so bile še tople. Iz traktorja sem vzel bundo in ga pokril po nogah. Takoj sem poklical policijo na 113. Policist mi je naročil, naj se pogovarjam z njim. Kmalu sta prišla k nama policist in gasilec, poskušali smo ga postaviti na noge, a je imel kolena čisto otrpla,« je razlagal 40-letni Andrej Verbič in pripomnil, da se noče medijsko izpostavljati. Rad pa pomaga in res je vesel, da je v bistvu človeku rešil življenje. In upa, da bo z gospodom, ki ga je našel kakšne štiri kilometre iz Šentjerneja, vse v redu.

Domači se zavedajo, da se je že dobro uro pozneje, ko je Andrej našel Mata, naredil mrak. Iskanje bi verjetno prekinili in težko, da bi lahko na prostem preživel še eno noč. Reševalci so Mata odpeljali v bolnišnico. Da ima pljučnico, so ugotovili, so ga pa oskrbeli in kmalu je že hodil.

»V trenutkih, ko smo ga iskali in trepetali zanj, sem razmišljala, koliko ljudem je pomagal! In čeprav se še kako zavedam, da vsak enkrat umre, si Mato takšnega konca, da bi umrl nekje na polju, zagotovo ni zaslužil, preveč kruta bi bila takšna smrt. Mislim, da ga je rešilo to, da je bil v dobri fizični kondiciji. Verjetno je tudi ponoči hodil, a je v mraku zašel in zgubil orientacijo. Na srečo je to za nami. Tokrat se je res potrdil tisti rek, da prijatelja spoznaš v nesreči,« je nizala misli Kati, presenečena, koliko dobrote in pripravljenosti je v ljudeh, da priskočijo na pomoč človeku, ki je v stiski.

Kati ter njene tri hčerke Majda, Marjana in Irena ob takšnem koncu iskalne akcije ne morejo skriti hvaležnosti. »Res hvala vsem, ki so sodelovali pri iskanju našega očeta; krajanom, sodelavcem, sosedom, znancem, sorodnikom, prostovoljnim gasilcem, policistom, reševalni enoti, kaplanu in vsem preostalim. V trenutku negotovosti so nam vsi vlivali moči in upanje na srečno rešitev. Še posebna zahvala pa gre najditelju. Ne moremo si predstavljati, kaj bi za očeta pomenila še ena noč, ki bi jo moral preživeti zunaj, na mrazu. Lahko bi bila usodna, zato res iskrena hvala vsem,« je dejala Marjana.

Mato v bolnišnici okreva. Kod ga je vodila pot v sredo in četrtek, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da se je agonija srečno končala. Ter da mu je dalo življenje novo priložnost.