KRANJ – Pred nekaj tedni se je 48-letni Kranjčan Matjaž Čuk vrnil iz Nepala, kjer je preživel pet mesecev. Gorato deželo je prehodil od zahodne do vzhodne meje ter tako postal verjetno edini Slovenec in eden od redkih Zemljanov, ki jim je uspelo peš prečiti Nepal. Matjaž je bil na poti od kitajske do indijske meje, dolgi približno 2000 kilometrov, 112 dni – od tega jih je bilo le deset namenjenih počitku, vsi preostali pa so bili polni korakov. Šest, sedem ur je pešačil vsak dan po poti, skrbno načrtovani v domači vasi Suha blizu Kranja. Tako je v drugi polovici minulega leta na popotovanju, dolgem 200 dal bhatov (opomba: tipičnih nepalskih jedi, ki jih domačini jedo dvakrat na dan in imajo za osnovo riž in lečnato juho, zraven pa še kakšno zelenjavno prikuho) uresničil svoje največje sanje. »Pot je nastajala in zorela v meni vrsto let, ostajala skrita v mojem srcu in čakala na svojo priložnost. Vse do lanskega leta, ko sem si dejal: 'Fant, postajaš star. Čas je, da greš!'« pove o popotovanju, ki ga je poneslo tudi v odročne nepalske vasi, v katerih so številni otroci verjetno prvič videli turista.
Avgusta lani je Matjaž, tokrat že osmič, odrinil v Nepal
Pravi, da je na preteklih potovanjih spoznal vse tiste obljudene trekinge, zato se je zdaj odločil za nov, drugačen in hkrati tudi zelo zahteven izziv. »Vsi dozdajšnji trekingi v Nepalu so bili nekaj posebnega, zato bi bilo to zadnjo pot težko opisati kot najlepšo med vsemi, zagotovo pa je bila najbolj čustvena, saj sem uresničil svoje velike sanje, poleg tega pa je treba vedeti, da v Nepalu pač ni ravnin, zato je takšno potovanje kar precej naporno,« opiše petmesečno pešačenje. Tako dolg dopust si je lahko privoščil, ker je, po izobrazbi ekonomist, ki je delal kot računalniški programer, nedolgo tega ostal brez službe. V mesecih, preden se je odpravil v Nepal, se je v domači vasi, iz katere se odpira čudovit pogled na Storžič, Tolsti vrh s Kriško goro in vse sosednje hribe, ki jih je že mnogokrat prehodil, temeljito lotil načrtovanja poti.
Ko govori o doživetjih in ljudeh, ki jih je srečal v daljni deželi, je sicer bolj redkobeseden: »Besede so prerevne, da bi opisal vsa čustva in občutke, ki sem jih doživljal na poti in po njej. Delček je zbranih v mojem dnevniku, večina njih bo ostala za vedno le v mojem srcu.« Zato pa so na spominski kartici zapisane podobe, ki jih je Matjaž prinesel v domovino, toliko bolj zgovorne. »Približno 3000 fotografij sem posnel med prečenjem Nepala,« pove sogovornik, medtem ko se na zaslonu njegovega računalnika menjava 500 najboljših, med njimi je kopica takšnih, na katere bi zlahka naleteli med listanjem National Geographica.
Na pot se iz ljubiteljem nepalskih trekingov dobro poznanega Katmanduja ni odpravil sam, družbo sta mu delala prijatelja, ki ju je spoznal na enem od prejšnjih trekingov. »Vodnik Ngang Dawa Šerpa in nosač Chandra Tamang sta me spremljala prvi del poti, v drugem delu pa se je nosač poslovil in sva ostala sama z vodnikom,« pove o poti, ki je bila tudi za omenjena domačina nekaj novega, saj jih je vodila po odročnih vaseh, v katerih še nobeden od njih ni bil. »Poskušal sem najti samotne, manj obiskane predele, kjer nisem bil še nikoli, in se izogniti poplavi novih cest, ki zadnja leta nastajajo v Nepalu. To mi je tudi v celoti uspelo,« je ponosen 48-letnik.
Preprosto življenje
Čeprav so imeli prvih tisoč kilometrov s seboj dva šotora, so ju razprostrli le dvakrat, preostale dni pa so spali pri gostoljubnih nepalskih družinah, ki ti, pravi Matjaž, prenočišče in hrano ponudijo za za naše razmere majhen denar. »Preprosto je njihovo življenje. Čeprav nimajo mnogo, so srečni. Zdelo se mi je, kot da sem se vrnil v preteklost, saj so ženske perilo prale na roke, umivali so se v naravi, ob rekah in jezerih, obiskali pa smo tudi takšne oddaljene vasi, kjer stranišč nimajo niti jih ne poznajo. Električno energijo, ki so jo nemalokrat pridobivali iz preprostih sončnih celic, so v večini vasi in v tistih redkih mestih, ki smo jih obiskali, uporabljali zgolj za to, da jim je ponoči svetila lučka,« Matjaž Čuk opiše petmesečni odklop od sodobne tehnologije, ki bi v hitrem načinu življenja verjetno dobro del še marsikomu, ki prebira te vrstice.
S posebno milino na obrazu pa obudi spomin na svoj nepalski dom, vasico Sondho pod mogočno goro Lamjung Himal. Tam, v kraljestvu Anapurne, ima Matjaž nepalsko mamo Cheese Kumari Gurung in 20-letno sestrico Roshni Gurung: »Družino sem spoznal pred nekaj leti, nato pa so me vzeli za sina oziroma brata. Vedno, ko grem v Nepal, jih obiščem, in tudi tokrat je bilo tako. V toplem objemu družine sem ostal dva tedna,« še pravi Kranjčan o ljubi mu nepalski vasici, sestavljeni iz kvečjemu dvajsetih skromnih hišk.
Vodnikova pot do bogov
Na petmesečnem potovanju po Nepalu je Matjaž Čuk doživel tudi nevsakdanji dogodek, ki ga še danes težko opiše. Beseda mu večkrat zastane, ko pripoveduje: »Z vodnikom sva se ustavila v njegovi vasi in tam, ob pogorju Everesta, ostala dva dneva. Ravno tisti dan so imeli praznik, poleg tega pa je bila še polna luna, ki po verovanju domačinov pomeni nekaj posebnega. V templju tik nad hišo mojega 32-letnega vodnika, sicer očeta sedmih otrok, so imeli sprva nekakšne obrede. Kot je bilo razumeti, so se domačini tako povezali z bogovi. Po vrnitvi domov je vodnik, sicer moj dobri prijatelj, sedel na stol in začel nenadzorovano poskakovati. Štiri, pet minut je to trajalo, nato pa je padel v trans in obležal. Vse skupaj je bilo videti zelo nenavadno, a reakcija žene in otrok mi je dala vedeti, da so kaj podobnega že videli. Šamani so pozneje, vso noč in ves naslednji dan, možakarja zdravili z udarjanjem ob bobne. Česa takega, jasno, še nisem videl, in vse skupaj je bilo zelo nenavadno, zato je ta dogodek skoraj nemogoče opisati tistemu, ki ga ni bilo zraven.«
