NOVO MESTO – »Seveda se še spomnim, kako je bilo prvič! Ves razred je šel dat kri, in to samo zato, da smo imeli prost dan. Takrat res nismo razmišljali, da s to potezo nekomu pomagamo,« se svoje prve krvodajalske izkušnje spominja 61-letni Novomeščan Matjaž Šinkovc, ki se je tako že leta 1973 kot dijak tretjega letnika ljubljanske poklicne elektrošole zapisal med redne krvodajalce. Štirikrat na leto daruje življenjsko tekočino in tako pomaga reševati življenja.
Na Center za transfuzijsko dejavnost Novo mesto v Splošno bolnišnico Novo mesto je v torek prišel skupaj s 27-letnim sinom Juretom, tudi njega je navdušil za to plemenito dejavnost, žal pa tokrat ni mogel priti zet Danilo, saj je zbolel.
»Ko darujem kri, se počutim dobro, po eni strani zato, ker se zavedam, da pomagam drugim, hkrati pa tudi zato, ker sem tako vsake tri mesece pod drobnogledom zdravnika. Vsakemu pred odvzemom namreč najprej pregledajo kri, izmerijo pritisk, vsak se pogovori tudi z zdravnikom,« našteva Matjaž, ki doslej še nikoli ni bil zavrnjen, vedno je bil zdrav pa tudi sicer nima kakšnih zdravstvenih težav, če seveda odmislimo, da je imel kot otrok otroško paralizo.
Če si obrtnik, ne smeš zboleti
»Leto in pol sem bil star, ko so jo odkrili. Ko sem shodil, sem se, ko sem stopil na levo nogo, prevrnil. Eno leto in pol sem bil v bolnišnici v Stari Gori pri Gorici. Tudi kot osnovnošolec sem bil štirikrat v bolnišnici, sicer pa sem imel blizu 10 operacij, zadnjo leta 1972, ko so mi zravnali zvito stopalo. Danes imam krajšo nogo, kakšnih drugih težav pa ne. Če si obrtnik, moraš biti zdrav in niti ne smeš zboleti,« se hudomušno nasmeje Matjaž, za katerega tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je vedno dobre volje.
Svojo obrt, servis elektronike, je v svoji hiši na Bajčevi v Novem mestu odprl 1984., pred nekaj leti se je upokojil, zdaj pa ima še dopolnilno dejavnost.
Zanimajo ga tudi druge stvari, rad kolesari in hodi, aktiven je pri domačem gasilskem društvu PGD Šmihel, kjer je gospodar doma, za svojega ga štejejo tudi pri krajevni organizaciji RK Šmihel, kjer je njegova žena Milena že nekaj let vodja skupine za samopomoč. Sicer pa so z Rdečim križem povezani tudi drugi člani družine. Tako izvemo, da je Matjaževa hči Mateja svojega moža spoznala na letovanju na Debelem rtiču, ki ga organizira Rdeči križ. Tam je bila večkrat mentorica, Danilo pa je bil reševalec. In ljubezen je vzklila, Danila pa je iz Dobrepolja pripeljala v Novo mesto.
Matjaž se zaveda, da bo lahko kri daroval le do svojega 65. leta. Do takrat bo zagotovo redni gost krvodajalskih akcij, ki v novomeški bolnišnici potekajo trikrat na teden, od ponedeljka do srede.
»Odkar sem pri Rdečem križu, in to je že več kot 20 let, še nismo imeli krvodajalca, ki bi daroval kri tolikokrat kot Matjaž. Zato smo veseli in ponosni nanj, je vzor tudi drugim krvodajalcem,« je dejala sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto Barbara Ozimek in poudarila, da je za to plemenito dejanje vedno žrtvoval svoj čas. Kot podjetnik namreč ni mogel koristiti prostih dni, ki sicer pripadajo krvodajalcem. »Je krvodajalec z veliko srčnostjo in dobrodušnostjo. Njegova gesta je najvišja gesta solidarnosti,« je še dodala.