Matilda že pol leta ne
 more čez porušen most

ŽIRI – »Pol leta sem že odrezana od sveta. Naveličana sem že tega, da je treba prositi za vse. Toda, veste kaj – nobena voda, noben porušen most, nobena počena cev, noben uradni dopis mi ne more vzeti optimizma in vere v lepše in boljše, kot mi tudi ne vzamejo zaupanja v to, da dobro na koncu zmaga,« so na odročni domačiji, nekaj kilometrov oddaljeni od Žirov, tiste misli, ki jih vselej odločno podčrta 75-letna Matilda Erman.

Le kako naj podaljša prometno dovoljenje?

Tam, v Plastuhovi grapi, je lani oktobra neurje tako močno divjalo, da je uničilo most, ki je sogovornici pomenil edino povezavo s krajem. Odtlej se do Žirov lahko odpravi le peš, za kar porabi eno uro hoje. Za nameček ji je pozimi počila še vodovodna cev, zato tekoče vode v hiši ni. Da bi bila mera nesreče do vrha polna, so minuli teden v Plastuhovo grapo s škofjeloške upravne enote poslali še dopis, da je 75-letnica v prekršku, in ji povrhu zagrozili z ne ravno nizko globo, saj je njenemu modremu fiatu pandi poteklo prometno dovoljenje. Če bi še tako želela, podaljšati Matilda Erman tega pomembnega dokumenta ne more, ker se z avtom lahko zapelje le do porušenega mostu, čez katerega kajpak ne more: »Še najhuje mi je za avto. V začetku maja bom morala vrniti registrske tablice, sicer mi grozi kazen. Veste pa, kaj staremu človeku pomeni avto – čeprav se od hiše z njim lahko zapeljem le nekaj sto metrov do porušenega mostu, mi pomeni življenje. Saj mi redno pomaga sin, ki do hiše dostavi vse potrebno, ampak z avtom bi bila lahko veliko bolj samostojna.«

Ko je oktobrsko neurje, ki je tudi v žirovski občini povzročilo precej škode, odneslo most v Plastuhovi grapi, je občina za dostop do Matildine hiše postavila dober meter široko leseno brv, čez katero avtomobil ne more zapeljati. »Gre za nekategorizirano cesto, speljano po zasebni zemlji. Za takšno cesto je dolžen skrbeti uporabnik, občina pa po veljavnih predpisih vzdržuje kategorizirane ceste. Če bi bila cesta občinska, bi brez dvoma že poskrbeli zanjo, tako pa so naše roke zvezane,« je ob vprašanju, zakaj občinske finance ne bodo sodelovale pri obnovi porušenega mostu, uvodoma pojasnil Andrej Poljanšek, ki je na žirovski občini odgovoren za področje komunale, gospodarske javne službe in prostor. Kot je poudaril, je občina storila vse, kar je lahko, saj so vzpostavili stik tako z lastnikom zemljišča kot tudi z izvajalcem del. Ta se bo, smo izvedeli od dobro obveščenih, obnove mostu v Plastuhovi grapi lotil kmalu oziroma najpozneje do sredine maja.

A Matilda Erman je ob teh informacijah iz središča Žirovske kotline precej skeptična, kajti po lastni izjavi je v zadnjega pol leta podobne besede slišala že večkrat: »Vsakokrat, ko so rekli, da bodo začeli obnavljati most, sem z napetostjo prisluhnila, ali bom ob potočku vendarle slišala brnenje strojev. Pa se ni nikoli nič zgodilo.«

Še najhuje je bilo na domačiji pozimi, ko je bila edina povezava do Matildine hiše pokrita z debelo plastjo snega. Zaradi porušenega mostu je bilo utopično pričakovati plug in tako je bilo treba do kolen gaziti po snegu, pojasni Matilda Erman: »Petnajst, dvajset minut je ob suhem vremenu hoje do podnožja hriba, koder teče glavna cesta skozi Plastuhovo grapo. Ko je bilo vse pokrito s snegom, smo do ceste potrebovali še mnogo, mnogo dlje.«

Čeprav je optimizem na njeni strani, sogovornica prizna, da je težko živeti odrezan od sveta, kajti »pri 75 letih nisi več poskočen kot nekoč, tarejo te različne bolezni. Srce ni več takšno kot nekoč, ščitnica začenja pešati, pojavlja se artritis in kar je še takega. Kako bi do mene prišli reševalci, če bi jih potrebovala? Tudi gasilci ne bi mogli priti do mene, ker niti oni ne bi mogli prek porušenega mostu.«

Perilo pere na roke, a upanja ne izgublja

To zimo je Matilda Erman spoznala tudi, kako dragoceno je, ko iz pipe teče voda. Konec lanskega leta je zaradi počene vodovodne cevi ostala brez tekoče vode. Ponjo se mora zdaj že več mesecev peš odpraviti do studenca, ki žubori za hišo. Perilo pere na roke, umiva se tako, kot so se umivali v petdesetih letih minulega stoletja. »Saj niti ne vem, kje je cev počila. Da bi to ugotovili, bi morali do hiše s stroji priti delavci, a kaj, ko čez most ne more niti avto, kaj šele kamion,« vzdihne sogovornica.