Oba že dolgo poznam in med drugim prodajata hot dog. Ta na levi ga ima po 2 evra, preprosto natakne kruh na storžasti grelec in s prijemalko spretno porine kuhano hrenovko vanj. Drugi na desni ga ima po 1,60 evra in ga pripravi malce bolj skrbno. Kuhano hrenovko povalja po razbeljeni žar plošči, da postane hrustljava, in tudi kruh popeče znotraj, pa tudi zunaj, ko ga za trenutek položi med plošči, da je okrašen s porjavelimi kolobarji. Takole na prvo žogo bi človek hodil k prvemu, pa še 40 centov bi mu ostalo, za kar na avtomatu že dobiš dobro mlečno kavo. Toda prvi je mladenič, ki ga še zanimajo beemveji in dela v lokalu pri očetu in materi. Vselej pozdravi: »Pozdravljen ..., kako si. Dobro?« Medtem že natoči kozarec sveže vode in pove, da bi rad šel v Nemčijo, zato se uči nemško. Drugi, cenejši, je mrk, le s skomigom vpraša, kaj bom, in medtem se že stegne po kruh. Nato ne spregovori nikoli nič. Le pogleda me, ko zalije luknjo v kruhu z zenfom. S čim drugim niti ne eksperimentiram. So pa njegovi gibi odločni, natančni, kot da bi hotel pokazati, kako je ponosen na svojo obrt. In vseskozi je tam, nikoli mi ni postregel nihče drug. Za prvega oče na vprašanje, kje je, odgovarja: »Pa delal je dopoldan, mora imeti tudi frej.« Obe ceni se mi zdita nizki. Za pripravo hot doga in za klepet s strankami si je vendarle treba vzeti čas in tudi kakšen nasmeh. Ekonomika je v obeh primerih naravnost bizarna. Kruh dobimo za 20 do 25 centov, za pol hrenovke v diskontu odštejemo 20 centov. Kilogram kečapa je 1,50 evra, majoneze 2 evra, zenfa ... in tako naprej. Hot dog ti spečejo ali skuhajo torej za 70 centov z delom in stroški energije vred. Ostane torej slab evro ali evro in pol. A v resnici ni tako. Če bi želel lokal kupiti na suh keš ali na kredit, pravzaprav nepomembno, kako, in ga vzdrževati, bi moral vsako uro prodati vsaj 20 do 30 hot dogov, da bi mu ostalo 5 evrov na uro, kar pa seveda v Sloveniji ni verjetno. Ekonomika hot doga komajda uspeva v kombinaciji s prodajo pijače, rogljičkov, pleskavic, kebaba ... a ne more nikoli prerasti v biznis. Roko na srce, tega za ta denar, poleti 10 ur ob žaru, najraje ne bi počel. A kdo ve ... Kar pa sem vselej občudoval pri hotdogarjih, naj bodo mrki ali mladostno nasmejani, je: skromnost in vztrajnost do konca. Sicer pa je že Matija Gubec menda rekel: ne na levo, ne na desno, le naprej.