DOBRODELEN

Materi z otrokoma podaril stanovanje

Objavljeno 12. september 2012 09.28 | Posodobljeno 12. september 2012 09.28 | Piše: Lovro Kastelic

Upokojenec je deložirano družinico malega Luke rešil ceste.

Zaradi nenadejane dobrote neimenovanega upokojenca bo družina spet lahko v miru zrla skozi okno, svoje okno. Foto: Dejan Javornik

LJUBLJANA – Kadar nas življenje tepe, se navadno počutimo kot boksarska vreča. Udarec za udarcem, dokler ne obležimo. Včasih pa se najde Samson, ta strah in trepet nazadnjaških Filistejcev, ki v svojih bujnih laseh skriva tolikšno moč, da premaga vse in vsakogar. Tudi revščino. Ščiti zaničevane in obubožane ter jim pomaga. Oskubljenim in potolčenim natika krila. Da ponovno vzletijo. Poletijo.

Kot nemara že veste, se je v teh dneh tudi na naših tleh pojavil Samson, upokojenec, ki hoče ostati anonimen. Tričlansko družinico je rešil brezdomstva, ji podaril stanovanje. Z dobrodelno gesto, enim samim zamahom, za kar ne želi niti centa, še manj popularnosti. Vemo, pravi dobrotniki so bili vselej anonimni, o nepravih, tistih lažnih, pa se je vselej na ves glas govorilo in razglašalo. Najplemenitejše stvari se delajo v tišini.

Revni razumejo obubožane

Podaril jim je stanovanje, 43 kvadratnih metrov, mož iz osrednje Slovenije. Predvčerajšnjim je na Valu 202 postal celo ime tedna. Najbližjega zasledovalca, Dragana Živadinova, je ugnal za 76 odstotkov. Vsa Slovenija se sprašuje, kdo bi to bil, kaj mu je bilo, mi smo priklicali njegovo hčer, ki spoštuje očetovo odločitev – anonimnost.

»Ne, iz Ljubljane pa že nismo,« se je narahlo nasmehnila, z naglasom, ki bi lahko bil tudi ljubljanski. Diplomirana upravna organizatorka je tik pred koncem podiplomskega študija. »Preprosto nimam denarja za magistrski zagovor.« Nekako smo začutili, da se pri njej trenutno ne cedita med in mleko. »Nikoli se nista. Vedno smo živeli v pomanjkanju, bili zaradi tega tudi zapostavljeni ...« Petčlanska družina je težko shajala, to je nadaljevanka, ki se očitno vleče iz roda v rod. V delavskih kolonijah ljudem nikoli ni bilo postlano z rožicami. Njen oče je imel težko življenje že v otroštvu. »Ne bom govorila o podrobnostih,« je rekla iznenada in dodala, da izhaja iz velike družine, da je oče pozneje delal kot elektroinštalater, občasno kaj pofušal, bil na splošno marljiv in prizadeven. »Skromen, tih in še posebno občutljiv za krivice, ki se dogajajo drugim!« Danes prejema srednje visoko pokojnino, 700 evrov, kar niti ni tako slabo, se strinja njegova hči. Kaj pa mama? Ta dobi precej manj, ubogih 250. Še večja težava je v tem, da glave družine niso zaobšle niti zdravstvene težave. »Pri osemdesetih je praktično nepokreten, hodi le s skrajnimi močmi.«

Podarimo stanovanje

Potem pa je pred dvema desetletjema podedoval staro stanovanje, v katerem je živela njena babica. Še dobro se je spominja, ponosne ženice, ki je bila tako kot oče navajena na težaško življenje. Kolikokrat jo je obiskala, tam prespala, se igrala, ob petkih in svetkih kaj novega spoznala. Živela je v stari večstanovanjski stavbi, ki je za nameček še pod spomeniškim varstvom. Ker je bilo podedovano stanovanje le dodatni strošek, ta večni davek, ki jim ga pri tako nizkih prihodkih nikakor ni uspelo pokriti, je oče že pred 15 leti sklenil, da ga bo prodal.

Potem pa so hodili različni kupci, takšni in drugačni, mešetarji in stiskači. »Jah, toliko vsega je za obnoviti, okna, vrata ...« so govorili ter zbijali ceno. Nemalokrat se je zgodilo, da so očetu za prostor, v katerem so bili skriti praktično vsi njegovi spomini, ponujali le 500 evrov, tako malo. »Očeta je to do kraja prizadelo. 'Da je vse skupaj tako malo vredno, tako podcenjeno?!'«

Tak odnos je slednjič sodu izbil dno, zato je hčerki popolnoma razočaran dejal: »Poišči nekoga, prosim te, da mu to stanovanje podarimo! Nekomu, ki bo to cenil, resnično potreboval!« Takrat, pred petimi leti, je hčerki na srce položil nekaj, kar jo bo zagotovo za vselej zaznamovalo – dobroto, nepreračunljivost, solidarnost, humanizem, skromnost. Sočutje do tistih, ki nimajo. »Res, ni ga zanimalo, od kod bo ta človek, kakšne barve kože bo imel, prav vseeno mu je bilo. Zanimalo ga je le eno – da si bo želel to stanovanje.«

Kot da bi dobila vilo

Sploh pa si ni predstavljala, da bo iskanje pravšnje osebe tako mukotrpno, tako dolgotrajno. Ker klasičnim dobrodelnim organizacijam zaradi vseh afer ne zaupa, je obvestila Barbro Jermann, takrat urednico oddaje Tednik. »Čakala sem in čakala, toda ni bilo odziva.« Potem pa se je spomnila na Anito Ogulin z Zveze prijateljev mladine, ki jo je v zabavni oddaji Maria Galuniča večkrat videla, kako ji je uspelo pomagati. Po enem tednu sta navezali stik, Ogulinova pa je naposled našla prave – družinico z dvema mlajšima otrokoma, ki bi konec meseca ostala na cesti. »Ko je Lukova mati prvič videla stanovanje, je bila tiha, iz sebe ni prav nič spravila. 'Le zakaj ste tako tihi? Vam ni všeč?!' sem jo vprašala. 'Ja, seveda mi je!' je takrat zavriskala s takšnim žarom, kot da je v tistem trenutku dobila vilo in ne rabljeno stanovanje,« je pripovedovala hči dobrotnika, ki je prvikrat vprašal za novega lastnika šele takrat, ko so bili vsi dokumenti že urejeni, ključi pa v pravih rokah. Ta očarljiva poteza, s katero je neimenovani upokojenec rešil družinico brezdomstva, pa v naši lepi Sloveniji seveda, kot je to že v navadi, sprva ni naletela na sama razumevajoča ušesa. »Koliko negativnih odzivov smo dobili, če smo sploh pri pravi in podobno. Pravzaprav je bila le ena oseba iz sorodstva sposobna razumeti to našo gesto.«

Čudeži pa očitno rojevajo nove čudeže. Naša sogovornica, ki je bila zadnja štiri leta brezposelna, je s prvim septembrom končno dobila zaposlitev, sicer le za štiri mesece, ampak v redu, bo že.

Ravno se je približevala delovnemu mestu in pomislila: »Nekdo zgoraj očitno vse vidi!« In že naslednjič, ko bo šla spet mimo babičinega stanovanja, bo lahko na lastne oči videla očetovo dobroto, ki je tričlansko družinico rešila brezdomstva. Da, tudi dobri Samsoni so še med nami.

Deli s prijatelji