Nemara bi te vrstice bolj spadale v čas feminističnega osmomarčevskega razglabljanja, a kaj ko se angleški raziskovalci, ko so secirali današnje navade in razvade tako imenovanega nežnejšega spola, niso ozirali na datum. Svoja sila zanimiva spoznanja so objavili prav te dni; danes, ko o njih pišem, pa mineva natanko 99 let od smrti ene od najslavnejših žensk dvajsetega stoletja, Mate Hari. Resda gre za vohunko, a daleč najslavnejšo, saj je med prvo svetovno vojno v podobi nizozemske kurtizane in eksotične plesalke s pravim imenom Margaretha Geertruida Zelle hkrati delala tako za Francijo kot za Nemško cesarstvo. In – roko na srce – v sleherni uspešni ženski na tem planetu je vsaj delček Mate Hari.
Tudi zato so tako uspešne. Celo vse bolj in tako, da se jim to pozna že na dolgosti življenja; Eujevka živi v poprečju kar od 5 do 6 let dlje od Eujevca. Ker je pametna, prebrisana, ker zna s preostankom sveta, upodobljenem v moških. Ne žene se za vsako ceno k vrhu, k oblasti. Ve, da lahko zmaguje in vlada še na druge načine. Tudi prek njega, moškega. Tisoč in štiri ženske so obdelali angleški raziskovalci ter ugotovili, da so v veliki večini srečne. Kar 90 odstotkov njih je raje ženskega spola, kot da bi bile moškega. Hkrati pa bi si kar 87 odstotkov vprašanih, če bi se znova možile, izbralo istega moža. Ker ga poznajo in znajo z njim. Nočejo mačka v žaklju. In kaj sta jim največji problem, skrb? Kajpak denar in videz. Slednji celo tako, da bi jih bila domala polovica raje razglašena za dolgočasne in bjond, kot pa da bi jih kdo označil za debele. Izjeme kajpak potrjujejo pravilo.
Pravijo, da pravo žensko spoznaš, ko tarna, da nima kaj obleči. Navzlic polnim omaram cunj. Morda. A so one prave in neprave še po čem drugem. Po ženskih danostih, ki bi, če bi dokončno prevladale, naredile ta svet lepši in boljši, po tem, kako dajejo in sprejemajo ljubezen, seveda po materinstvu, čustvih, po vsem, kar ustvarja besedo ženskost. Vključno z nekaj Mate Hari. Lepo je gledati zmagovalne ženske. Vse več jih je, omenjena raziskava britanskega BBC pravi, da se je njihovo število v nekaj desetletjih podvojilo. Nič ne bo zato narobe, če se bomo tu in tam učili od njih. Tudi za ceno nekaj mukoma požrtega ponosa. Da ne bo pomote: moškega ponosa.
