Master chefi na planini Duplje

Če sem pomagal gnati krave v planino, jih bom spremljal tudi v dolino, sem bolj sebi kot Miranu Prezlju obljubil že sredi poletja. In prišel je čas, da obljubo izpolnim. Poln dobre volje, da se izkažem kot zgleden pastir, sem se torej odpravil na planino Duplje pri Krnskem jezeru, spremstvo pa sta mi delala prijatelja Ernst Ungericht in Kristina Jakobi iz Ammerbucha (Nemčija). Njuna cilja sta bila planinska koča in spoznavanje njene okolice, moj pa tudi skok na vrh najbolj južnega slovenskega dvatisočaka. Če bodo to seveda dopuščale naloge, ki mi jih bo dal Miran.

Po dobrodošlici z materino dušico sem izvedel, da bom kuhar in da moram kuhati za štiri. Lojze Hribršek, Trboveljčan, ki je zaljubljen v Krnsko pogorje, je bil že tam, na Vojka Kverha, ki bi moral prinesti iz doline meso, smo še čakali. »Poglej, kaj imaš na voljo po omaricah in v hladilniku, in kar največ porabi. Kar ostane, bomo morali peljati v dolino, dati tistim v koči ali vreči stran,« je bil kratek pri določanju jedilnika Miran. V zabojčku je bilo še precej čebule, nekaj glavic česna in čomp (krompirja), po omaricah sušena paprika, majaron, rožmarin, timijan, moke in sladkorja je bilo več kot preveč, olja dovolj, maslo je šlo h koncu, špagete sem odpisal. Naj jih kar nesejo v dolino, sem sklenil.

Medtem je prišel Vojko, in kljub temu da je nahrbtnik trikrat okrog obrnil, v njem ni bilo napovedanih čevapčičev, »le« dvanajst zrezkov svinjske ribice. »Verjetno sem jih pustil na mizi pri tvoji ženi Zdenki,« se je Vojko poskusil spomniti, kjer bi lahko končali mesni lulčki, Miran pa je mirno dejal, da jih bomo pač dobili naslednji dan z žičnico.

Ko so prišli mimo trije lovci in se ustavili ravno toliko, da so si s šilcem krepkega privezali dušo in povedali, da gredo na gamse, sem se priporočil za gamsja jetrca, če bodo seveda imeli lovsko srečo in kaj uplenili. »Dogovorjeno,« so prikimali fantje zelene bratovščine in jo mahnili proti planini Na Polju, spremenjeni v lovsko kočo, Miran je šel molst krave in sirit mleko jutranje in večerne molže, jaz pa sem začel lupiti in sekljati čebulo, da naredim meso s čebulno omako. Lojze je medtem skuhal čompe, dal na mizo slano skuto in narezal malo sira in vratovine: »To pa bo za prvo silo,« je dejal izkušeni hribolazec. No, da je k prvi sili spadala tudi pijača, je v gorah skoraj samoumevno. Dehidracija je hudo zoprna stvar: lahko začneš blesti, potem pa se moraš prav prisiliti, da po kapljicah vrneš telesu dovolj vode, je pripovedoval iz lastnih izkušenj. Zato smo pazili, da se nam kaj takega ne bi zgodilo!

Fantom se je delo v sirarni zavleklo, saj so začeli spravljati hlebce sira v škatle za prevoz v dolino, jaz pa sem se tako ogrel z rezanjem čebule, da sem si pripravil še osnovo za čebulno juho za naslednji dan. Tako sem se lahko mirne vesti odpravil na Krn do kuharice Nives, ki je z odličnimi enolončnicami, dobro voljo in širokim nasmehom osvojila vse, ki so prilezli na vrh. Tudi psički Kali, ki mi je delala družbo, se je mlada Štajerka hitro prikupila. Ko sem ji povedal, kako imamo na planini Duplje dneve čebule, mi je zaupala, da imajo pri njih iz istega razloga dneve kislega zelja.

Za vrnitev sem izbral daljšo pot čez Prehodce. Do planine sva s Kalo prišla hkrati s pošiljko iz doline, ki jo je na nekakšnem gorskem džipu pripeljal Florijan Hvala, legendarni novogoriški planinski veteran. »Če se lovci niso vrnili do desete ure, ko bi jim lahko plen zapeljal z žičnico v dolino, potem pomeni, da so ostali praznih rok,« je modroval, meni pa so fantje dali v roke zajeten kup pozabljenih čevapčičev. Moral sem improvizirati peko v ponvi, toda bolj kot z njimi sem bil zadovoljen, ko sem se šel Francoza in napovedal prvo jed, soup à l'oignon avec croûtons, torej čebulno juho s koščki pečenega kruha, ki sem ji dodal Miranov sir.

Čevapčičev je bilo toliko, da bi jih lahko jedli še za večerjo, če ne bi sredi popoldneva potrkali na vrata lovci. »Tu so obljubljena jetra pa srce in ledvička tudi,« se jim je smejalo, ko so ponosno kazali plen. Gams sicer ni bil trofejni, saj si je kdove kako zlomil rogovje, toda to ni skvarilo zadovoljstva trojice. In tudi mojega ne, saj sem prvič v življenju imel v rokah svežo divjačinsko drobovino. Ernsta, ki tudi rad kuha, sem povabil k štiriročnemu pripravljanju večerje, na kar se je rad odzval, še prej se je malo sprehodil in nabral zajeten kup sirovk in eno mlado prašnico.

In že spet sem sekljal čebulo za omako, ki naj podloži pražena jetra, in obenem strl nekaj strokov česna, na katerem sem ocvrl koščke v moko povaljanega srčka, jih zalil z vinom, jim dodal ledvička in nekaj dišavnic, omako pa zgostil s koščkom hladnega masla.

Ernst je pripravil izjemne dušene gobe, nato sva skupaj zaključila praženje jetrc. Imaš kaj konjaka, se je pošalil, jaz pa sem prinesel slivovko in mu v duhu misli iz pesmi Crosbyja, Stillsa, Nasha in Younga Love The One You're With svetoval, da če nimaš tistega, kar potrebuješ, porabi tisto, kar imaš. Ko sva ugasnila luči in prižgala ogenj, torej jetrca flambirala, je v sirarskem stanu zavladalo navdušenje.

»Ha, naj nam v dolini zavidajo! Kje komu na domu kuha mednarodna 'master chef' ekipa,« se je smejal Miran in z njim mi vsi. Bo treba ponoviti ...