NA KOŽO

Maslo na glavi

Objavljeno 01. november 2017 23.40 | Posodobljeno 01. november 2017 23.42 | Piše: Darinka Pavlič Kamien

Maslo se draži, grozijo, da ga bo zmanjkalo, pekarne pravijo, da bodo morale ugasniti svoje peči.

Darinka Pavlič Kamien.

Tole je zgodba o navadnem kravjem maslu. O tem je zadnje tedne veliko govora. Maslo se draži, grozijo, da ga bo zmanjkalo, pekarne pravijo, da bodo morale ugasniti svoje peči ali pa masovno podražiti izdelke. Pa ni bilo vedno tako. V začetku delovanja EU so bile kmetijske subvencije še vezane na količine proizvedenih kmetijskih pridelkov. Takrat je bilo lepega dne mleka tako veliko, da je maslo ostajalo v skladiščih. Nastala je nekakšna maslena kriza. Tedaj EU-15 je, potem ko je porabila ogromne vsote denarja za uničenje tega dragocenega blaga, ugotovila, da jo bo od presežkov mleka še kdaj bolela glava. Spremenila je politiko, uvedla mlečne kvote, spodbude kmetom pa vezala na površine, s katerimi razpolagajo.

Po dobrih dvajsetih letih smo na drugi strani zgodbe. Količine mleka v državah članicah EU z najbolj razvito govedorejo so narasle do te mere, da povzročajo že resne ekološke grožnje.

Nizozemska, ena od evropskih kraljic mlečnih proizvodov, že leta presega evropske smernice za izpuste fosfatov v okolje in si vsako leto znova v bližnjem Bruslju izposluje odstop od te zaveze.

Medtem je v večini novih članic stalež govedi močno padel. Nazadnje zaradi krize, ko se je kot posledica ruskega embarga utapljala v viških mleka. Odkupna cena mleka je padla globoko pod ekonomsko ceno in veliko malih proizvajalcev z juga ni zdržalo tega pritiska. Razigrani konkurenci s severa seveda ni prišlo niti na misel, da bi zmanjševala svoje količine. Vedeli so, da za dežjem pride sonce. Zdaj, ko je svetovna kriza izzvenela in se je k večji domači porabi prislonilo še povpraševanje velikih uvoznic hrane, se je pojavila priložnost za novo krizo – tokrat v obliki pomanjkanja masla.

Ker je nihanje med ekstremi znak otrdele politike, bo EU morala premisliti, kako vrteti svoj ringelšpil. Če hoče imeti enotno kmetijsko politiko, en trg, bo morala imeti tudi enake pogoje. Ne po absolutni ceni proizvodov, temveč po stroškovni vzdržnosti za pridelovalce, ki pa se med članicami razlikuje še bolj kot njihovi nacionalni jeziki. Zato bo naslednja težava, ki lahko doleti EU, zahtevala novo rešitev. Narejeno po meri manjših, manj pomembnih članic. Tudi zato, ker morajo imeti dovolj razlogov, da ostanejo v veliki družini.

Deli s prijatelji