Mašere pod Matajurjem

Predvsem izletniški turizem je v Mašerah ohranil življenje – in slovensko besedo. Vas je namreč postaja na poti v Matajur/Montemaggiore, izhodišče za vzpon na 1642 m visoki vrh enakega imena, ki velja za sveto goro Beneških Slovencev. Gorniki z različnimi prevoznimi sredstvi po kratkem oddihu nadaljujejo pot skozi zaselek Ložac/Losacz do koče/rifugio Pelizzo, od koder je še slaba ura vzpona do najvišje točke Benečije. Komur se ne mudi, ima tudi v vasi kaj videti!

Muzej varha Matajura

V sklopu projekta Zbor zbirk je dobila svoj etnološki muzej tudi vas Mašere.

»Sam paršla sam glih po potrese,« začne pripovedovati zgovorna Luisa Battistig, ki bdi nad zbirko v nekdanji Gorcovi hiši, postavljeni v hrib malo nad cesto. »Z muožam sma ostala par njegà noni. Hiša je bla stara, za jo postrojit. Nona od moža me je veliko poviedala od naše stare zgodovine. Ko se je lieta 1925 poročila, je bluo v vasi 500 judi, ko sam paršla za neviesto jest, enainosemdesetga lieta, nas je bluo 120, zdej nas je nih 50. Tenčas so ble tri ošterije, je bla šuola, je bluo veliko vsega, kar se nekej zdej vide v temle malem muzeje...«

Luiso Battistig so starine zanimale že v mladih letih. V hišah moževih sorodnikov je bilo veliko predmetov, ki jih niso več uporabljali. Ni dovolila, da bi jih zavrgli ali prodali, kot so jih večinoma drugi v vasi. Verjela je, da bo prišel dan, ko jih bo mogoče razstaviti v nekem prostoru, da bodo današnjim ljudem govorili o nekdanjih časih. Ta dan je prišel pred tremi leti, ko so že po potresu obnovljeno značilno beneško domačijo, sestavljeno iz povezanih stanovanjskega in gospodarskega poslopja, po dogovoru z lastnikom Silvanom Cudrigom preuredili za novo vlogo. Predstavitvi zbranega gradiva sta namenjena del nadstropja, ki ima še zunanji hodnik, paju, za sušenje različnih pridelkov, in pritličja, ki je bilo, vkopano v hrib, obenem tudi hlev in hram, klet.

Ker je muzej v ženskih rokah, je razumljivo, da prevladujejo posoda in pribor, prti, različna oblačila in drugi predmeti, značilni za gospodinjstva pred potresnim razdejanjem. Na policah je tudi nekaj knjig in moških predmetov, v kotu pa stoji lutka v opravi ta lepega, vaške pustne šeme. Te so bile pod Matajurjem razdeljene na ta grde in ta lepe. Prvi so imeli visok šilast klobuk, bili so črno oblečeni s trakovi iz krp, namazani s sajami po obrazu, da so vzbujali strah.

Kovač je bil tudi zobar

V vasi je bilo nekdaj, po besedah Liuse Battistig, čisto vse: »Nej mankalo prou neč. So ble žnidarji, so ble šuoštarji, je bil marigon, mizar, je biu kovač …«

Spomin na kovaštvo iz časa, ko so dekleta in ženske še hodile v dolino za dekle, moški, sezonski delavci, guziravci, pa so pozimi krošnjarili, se je ohranil do danes. V nekdanji kovačiji v pritličju nadstropne hiše ob cesti, daleč naokoli znane po svojih izdelkih, predvsem kovinskem orodju za različne potrebe, je še vse tako, kot je pustil za seboj zadnji kovač Michele, Miha Dus, ko je leta 1951 odložil kladivo. Zdaj za kovačijo skrbi njegov vnuk Valentin Dus. Rad jo razkaže obiskovalcem in razloži, čemu so služile različne naprave in orodja. Posebno je ponosen na ovoj z zbirko posebnih klešč, ki so jih rodovi vaških kovačev, kadar ni bilo druge pomoči, uporabljali za izdiranje bolečih zob.

Miza za prašiča in mrliča

Znamenita je tudi sosednja, po domače Šturminova hiša. Pravzaprav predvsem njena hladna, uelbana kliet, obokana klet. Dostop vanjo zapirajo težka lesena vrata in niti ne bi bila nič izjemnega, če ne bi vzbujala posebne pozornosti velika kamnita miza sredi tesnega prostora. Še danes namreč burijo domišljijo različne razlage, čemu naj bi v preteklosti služila ta dobra dva metra dolga in približno polovico ožja mizna plošča iz enega samega grobo obdelanega kamna.

Svojo razlago o vaškem »hladilniku« – povzeto je po vaškem ustnem izročilu – ima tudi gospa Liusa Battistig. Prepričana je, da so na mizi razkosavali prašiče in iz njihovega mesa izdelovali klobase, salame in druge mesnine. Včasih, kadar so imeli kakšno nujnejše delo na polju, so meso tudi pustili za nekaj dni na mizi, saj se v hladnem prostoru ni pokvarilo. S tem se bolj ali manj strinjajo vsi, gospa Luisa pa dodaja, da so na mizo položili tudi mrliče, kadar jih niso mogli takoj pokopati. Svoje pokojne so sicer pokopavali v dolini, v ostrih zimah pa je bila vas, ki ni imela svojega pokopališča, odrezana od sveta in to ni bilo mogoče. Danes se takšno ravnanje zdi nespoštljivo, celo grozljivo – a svojčas ni šlo drugače.



Prihodnjič: Vas s tremi imeni: Čarni Varh/Črni Vrh/Montefosca