Maša po stopinjah Diorja

Na začetku februarja je v drugem nadstropju newyorškega hotela Bowey množica pridno sedala na stole v številnih vrstah, ki so hodnik uokvirjale v dolgo, ozko sprehajališče. Mesto je utripalo v zimskem tednu mode, zbrani pa so čakali, da mladi, a v krogih vrhunske mode že znani oblikovalec Victor de Souza pokaže svojo vizijo. Nekje v ozadju je gost promet pomočnikov in prihajajočih gostov usmerjala mlada ženska, z za Američane nekoliko nenavadnim imenom, Maša Pezdirc.

Ko preskoči iskrica

Ta 32-letna Ljubljančanka ima v New Yorku dve podjetji, The Little Agency, ki se ukvarja z organizacijo modnih prireditev, in AvantGarde, ki skrbi za stike z javnostjo. Da bo nekoč živela v mestu, ki nikoli ne spi, je vedela že zelo hitro – pri treh ali štirih letih je menda nenehno ponavljala, da »ko bom velika, bom doma v New Yorku«. Strast ni nikoli ugasnila. Ko je vstop Slovenije v Evropsko unijo zbrisal meje s starim kontinentom, je vedela, da bo treba v London, ki je odskočna deska za pot čez Atlantik.

Že leta 2005 je bila med tremi oblikovalci, ki jih je slovenska žirija poslala v britansko prestolnico na tekmovanje v študentskem vizualnem oblikovanju, bolj znano kot rumeni svinčniki. Prepričala je z ilustracijami za Greenpeace, pri čemer je zanimivo, da je žirija izbrala tudi projekt njenega sošolca Roka Marinška, s katerim sta skupaj napisala diplomsko nalogo o celostni podobi klobučarstva Rudolf. Prelomnica je bilo srečanje z uspešnim modnim fotografom Davidom Slijperjem. Med Angležem in Slovenko je preskočila iskrica, kmalu tudi nekaj več.

Trdo delo

Zaživela sta skupaj v Londonu, pred dobrimi štirimi leti se jima je rodil sin Tom. »Ves čas smo potovali iz Londona v New York in obratno, zato sem ga začela spodbujati, da bi ostali v ZDA,« pravi. Nekdanji partner se je čez čas strinjal. Temu je sledilo spoznanje, da so newyorške sanje sicer prijetne, življenje v prestolnici kapitalizma pa precej bolj naporno. »Če se še prav spomnim, večina ljudi v Ljubljani delo konča ob štirih, tukaj pred šesto skoraj nihče. Potem poskušaš družinske trenutke nadoknaditi konec tedna.«

Po modnem oblikovanju na oblikovni srednji šoli in vizualnih komunikacijah na likovni akademiji je oboje združila v delu za modno industrijo. Začela je kot umetniški vodja pri fotografskih modnih projektih, posel iz Londona pa je prenesla v New York. »Nekaj strank sem obdržala, nekaj sem jih spoznala prek sodelovanja z Davidom, toda vseeno je to trdo delo, dan za dnem,« pravi. Še posebno, ker si rada postavi zelo visoke cilje. »Če jih uresničim le do polovice, to po navadi ne pomeni, da mi gre slabo.«

Lastna blagovna znamka

Že med študijem v Ljubljani je izdelovala nakit in torbice, toda čez leta je ugotovila, da jo bolj kot oblikovanje zanima poslovna plat modnega sveta. »V pogovorih z očetom sem nenehno ponavljala, da potrebujem blagovno znamko.« Priložnost je prišla z de Souzo, ki ji ga je po še enem od naključij predstavil njun skupni slovenski prijatelj.

Naprej je sodelovala pri pripravi modnih revij, nedavno pa je postala tudi solastnica njegove blagovne znamke. Prav te dni iščejo vlagatelje, ki naj bi z milijonom ali dvema podjetje postavili na trdna tla. »Resnično verjamem, da ga lahko pripeljemo na raven na primer Diorja ali katere druge res velike blagovne znamke,« je Pezdirčeva prepričana o uspehu.

Njena samozavest je del ameriške mentalitete, ki jo je prevzela. »Američani imajo izjemno pozitiven pristop, vedno rečejo, da zmorejo, iščejo rešitve, medtem ko se Slovenci vedno preveč pesimistično osredotočijo na težave.« Čeprav pravi, da bo New York ostal njen dom, ga poskuša s Slovenijo tudi poslovno povezati. Tako je v projekt de Souza pripeljala starega znanca Marinška, ki pomaga pri oblikovanju celostne podobe. »Ne samo, da sva prijatelja, je tudi izjemen grafični oblikovalec, zato mi je bilo v velik užitek, da sem ga lahko vključila v našo zgodbo.«

Pri čemer je ameriško praktična – Slovenci da, ampak le, če lahko s svojim delom, talentom in izkušnjami prispevajo k uspehu podjetja, ne pa za vsako ceno. Ugotavlja, da je pri nas »veliko nadarjenih ljudi, a jih družba še vedno raje ovira, kot da bi jih spodbujala«.