V predvolilni tekmi za predsednika države so me zmotili že slogani. Skupaj (Pahor), Za skupno dobro (Türk), Za spremembo (Zver). Prva dva sta lahko zrasla samo na zelniku levičarjev, tretji je še bolj očitno zlagan, saj v resnici nihče noče sprememb. Slovenska politika temelji na rdečih in črnih in ti silni demokrati živijo od te razdeljenosti. Vzdržujejo jo, kje pa, da bi jo hoteli preseči.
Jaz sem tako zmatran od levih demokratov in desnih demokratov. Na faksu so me malo po osamosvojitvi poučevali, da s(m)o mladi ciniki nevarni za sistem, s svojo nezainteresiranostjo, torej neudeleževanjem volitev, ga spodjedamo. Naj si pač izberemo opcijo, ki bo po naše povzročila manj škode, in bomo s tem državotvorni.
Malo sem kolebal, nič volil, pa potem, ko so me oblastniki le preveč spravljali ob živce, popustil in šel v kabino. Volit druge vole; tudi pri teh sem butal z glavo v steno, zakaj, za vraga, sem jih obkrožil. Naslednje volitve – ista imena. Osel gre enkrat na led, slovenske ovce pa stokrat.
Zdaj imam na voljo bivšega premierja, starega predsednika in nekdanjega ministra. Na predvolilnih manifestacijah so se brukali, da mi ni bilo več jasno, kako nizko sploh lahko še grejo. Pahor se gre različne poklice in si z motorko skoraj odžaga nogo, Türk v radijski mikrofon prepeva Beatle, Zver pa za 1. november prižiga svečke vsemu živemu, pardon, mrtvemu, samo da mu ne bi očitali esdeesovske knjižice. To ni vrtec, to je norišnica. Seveda se je demokratsko vpletla tudi Cerkev. Na spletni strani Družine je sesuvala Türka. Vse za Zvera.
Jaz bi volil zgolj katerega od kandidatov, ki niso imeli šans, da se prebijejo v zadnji krog. Recimo Martino Valenčič, ki je svoja balkončka ponosno razkazovala na koledarjih. Njen slogan bi res lahko bil Skupaj: ima levega, ima desnega in se nič ne kregata.
Mimogrede: pa Slovenci znamo stopiti skupaj in za skupno dobro – kadar nam gre za nohte, kot zdaj pri poplavah. Politike žal ne znamo razumeti kot nič manj nevarne ujme.
