Martin pri 93 letih 
spet našel svoj tank

PIVKA – Drobcena sključena postava se je v vojaškem muzeju v Pivki pred tankom T-34 zravnala, lice pa je objel nenavadno topel nasmeh. Martin Mah, star 93 let, je preprosto dejal: »Moj tank, tole je moj tank.« Nekaj obiskovalcev ga je začudeno pogledalo, Mahov iz Šmartnega pri Litiji pa je šel s prstom do panoja in pokazal na vrhu tanka številka 208, prvega slovenskega tanka, ki je zapeljal v Trst, sedečega poveljnika z zastavo v roki: »Tole sem jaz, za menoj je peljal tank številka 111. Ko sva s kolegom, tudi Slovencem, ki je bil domačin iz Trsta, zapeljala na vpadnico v center mesta, sva se ustavila pod dehtečo domačo češnjo. Za nama je bila kolona tankov, kjer so večino posadk tvorili Slovenci. Čakali smo nadaljnje ukaze, in ko smo se ravno najedli češenj, je naravnost iz vrhovne komande prišla depeša. Morali smo se obrniti in prepustiti mesto angleškim tankom in njihovim enotam.« Pot, ki jo je prestal navihano simpatični Martin v letih druge svetovne vojne, bi se lahko opisala v romanu, polnem groze, srečnih naključij ter želje ponovno videti svoj rodni dom takrat 22-letnega fanta, ki je v očetovi kovačiji vpijal prvo tehnično znanje. »Ko se je začela vojna, sem se pred mobilizacijo nemške vojske skrival. Pa so kljub temu rekli hop, ta je znan po tehniki, in so me pohopsali. Najprej so me poslali v zapor v Kamnik, ker sem se jim prej izmikal, nato v München na vaje pešadije za pot na rusko fronto. Skupaj z mano je bilo okoli petdeset Slovencev in smo se dogovarjali, da bi že iz Nemčije pobegnili v partizane, morali bi priti vsaj do Koroške, a je padal sneg dva tedna in smo morali ostati v enoti, ki je bila prestavljena v Francijo, v dolino Durance, potem smo že šli proti Rusiji.«

V sami srajci na minus 20

Dolga, predolga pot je čakala Mahovega, čez celo Rusijo je koračil v nemški uniformi kot pešak, navaden vojak proti Moskvi. Videlo se je že s prostim očesom. »Ob protinapadu Rusov, ki so branili prestolnico, sem padel v neko jamo, tam me je neki Nemec, starejši možak, tiščal k tlom in do mraka sva ležala tam. Ko sva v noči prišla ven, sva videla, da so vsi, čisto vsi najini vojaški kameradi mrtvi. Na sebi sem imel hlače in srajco. Okoli dvajset pod ničlo je bilo. Nisem vedel, kam naj grem, kam naj se obrnem. Naslednji dan sva našla neko nemško enoto in deset dni smo brez hrane bežali nazaj proti zahodu, nato pa padli v roke Rusom. Vlekli so nas v taborišče in tam sem bil tri mesece. Nato so nas razvrstili. Prišel sem v skupino okoli dva tisoč Slovencev, ki smo se oglasili, ker smo dobili možnost, da bi se priključili k partizanom. Nekdo od zgoraj mi je rekel, naj se sam javim pri Rusih za Titovo vojsko, samo dostojno naj se obnašam, pa bo vse v redu. Seveda smo morali skozi sito preiskovalcev. Samo sto so jih odbrali, tiste manjše so imeli najrajši, saj smo bili razvrščeni k tankistom. Ker sem prihajal še iz kovačije, sem bil dobrodošel za tankista, ker naj bi se spoznal na tehniko.«

Poslan je bil daleč v zaledje in se lahko učil za voznika in komandirja tanka naenkrat. Leto in pol je bil v daljni Rusiji, potem je prišel ukaz za premik. »Dobili smo sto tankov T-34, bili so čisto novi, naravnost iz tovarne. Vse je bilo v redu, le ročice za hitrosti so bile napačno narejene. Spet smo čakali, ker so morali mehanizem popraviti, ker je padalo iz prestav in treba je bilo vsakič začeti voziti iz prve, kar je bilo nevarno, če si obstal na bojnem polju.« Rdeča armada je takrat že rinila nemško soldatesko iz svojega ozemlja, zavezniki so začeli oklepati Nemčijo z vseh strani. »Po Rusiji se nismo borili, naložili so nas na vlake in nas poslali naravnost na mejo z Jugoslavijo in nato na razvpito sremsko fronto. Takrat sem doživel bojni krst, bil sem voznik tega mojega 208. Posadko sem pripeljal iz Rusije, a so mi jo v Beogradu razbili in dobil sem druge ljudi, tudi komandir je bil postavljen drug, neki Srb po politični liniji. Ugovarjati, čeprav smo bili izurjeni v Rusiji, nismo smeli.«

Ukaz: Takoj ven iz Trsta!

Čez sremsko fronto je v tanku Mah prodiral naravnost proti Trstu, vmes pa so ga zaradi sposobnosti postavili za komandirja te njegove 208, dobil je drugega voznika. »Po spletu okoliščin, morda tudi spretnosti, sem s svojim 208 prvi zavozil v Trst, na vpadnico proti centru mesta. Še danes se živo spominjam ukaza prek radijske zveze naravnost iz glavnega štaba, da moramo takoj ven iz mesta.« Partizanski tanki so morali na položaje nad Trst, tam so čakali na nadaljnje ukaze, potem se je zavleklo za ves mesec in vojne je bilo konec. »Ker nas je bilo po tankih med Slovenci precej pevcev, smo hodili nastopat po cerkvah, nato še po vaških trgih na razne prireditve. Kmalu je bilo konec prijetnih dni, saj smo morali nazaj v Srbijo in so nas tam nagovarjali, da bi šli kot izurjene tankovske posadke pomagat domačinom v Afriko, ki bi se radi otresli kolonializma. Nekako sem se tem predlogom izmuznil, a sem moral v vojaški uniformi ostati še tri leta in pol. Potem sem se končno lahko vrnil domov.«

Ko je 93-letni Mah v Pivki v vojaškem muzeju zagledal svoj tank, ga je prijelo, da bi se z njim zapeljal en krog okoli mesta. »Vse vzvode, vse ročice, celoten način vožnje tega tanka imam še v sebi. V muzeju ga razkažejo obiskovalcem, ampak občutka, ko si v tej rohneči zverini, tega pa ne morejo ponuditi. Ko sem pogledal vanj v muzeju, sem v hipu vedel za razporeditev, kje je bila kakšna oprema in kaj v tem eksponatu manjka. V tanku me nikoli ni bilo strah. Toliko energije, toliko zanosa smo imeli, in za vsako situacijo smo vedeli, kako se bomo reševali, če bodo težave. To je bil ruski trening, saj so že med usposabljanjem vse nesposobne ali cagave izločili.«

V času vojne je bil Martin Mah svojevrsten fenomen, saj ni bil niti član partije niti ni opravil častniške šole, a je bil poveljnik tanka: »Politike sem se ogibal, smo bili pa vsi slovenski tankisti pripravljeni narediti vse, da bi prišli do zmage, da bo konec trpljenja. Z vsemi ljudmi, če so bili politično organizirani ali ne, sem bil dober, pa je šlo. Prek tete iz Beograda sem med vojno dobil podobico Marije, še danes jo hranim, ki mi je dala moč. Vse poti v življenju so se mi po tistem napadu pred Moskvo obrnile proti domu in proti svobodi, ki sem jo dočakal. Zagotovo je nekdo bdel nad mano.«