LJUBLJANA – Gorjanci so nekje daleč na Dolenjskem. Enako daleč je vasica, ki leži na njihovih obronkih, včasih so ji rekli kar mala Moskva. Tam, v daljnem Gabrju, živijo Uhernikovi. Družina, ki jo je usodno in za vekomaj zaznamovalo slovensko sodstvo. Pritisnili so ji pečat morilske družine. Martin je tisti možakar, ki si je pred štirimi leti nadel sedmi križ na ramena, le slabe štiri od teh je nosil pokončno.
Martin je nedolžen
Vse od leta 1974 ga k tlom pritiska težka senca, osumljen, obtožen in obsojen je bil umora. Sprva na osem let, nato na deset. In osem jih je tudi odsedel. Na zloglasnem Dobu. Ni ne prvi ne zadnji, porečete. Drži. Je pa zanesljivo prvi pod Alpami, ki je bil osem let za rešetkami po nedolžnem. Niso mu vzeli le mladosti, najlepših let življenja, ga iztrgali družini, vzeli so mu tudi ženo. Umrla je pred dvema desetletjema. Ana je odšla na oni svet kot žena morilca. Šele petnajst let po njeni smrti so sodniki priznali: Martin je nedolžen.
Kdo je morilec?
Vprašanje, kdo je tisto nedeljo, 11. avgusta 1974, okoli 20. ure umoril 59-letnega Jakoba Luzarja, ostaja brez odgovora. Spis bo obležal v omari nerešenih primerov slovenske policije. Žalostno. Sredi sedemdesetih sem bil na sojenju Uherniku, danes pokojni sodnik Janez Kramarič, ki je Martina sprva oprostil, mi je veliko pozneje zaupal, kako ga je na ponovljenem sojenju preprosto moral obsoditi. Ker da so bili taki časi. Da ne policija ne tožilstvo sploh nista imela v rokah enega samega trdnega dokaza, mi je v varnem zavetju pokoja zaupal tudi takratni šef novomeških kriminalistov Milan Lah. Bolj znan kot dovčerajšnji šef dolenjskega Desusa. Kramarič in Lah sta tako odložila svoje breme. Kdaj ga bo država?
Simbolna odškodnina
Te dni je Martin Uhernik sklenil svoj boj za pravico. Za leta, ki jih je nedolžen odsedel med morilci, tatovi, roparji, za desetletja zaničevanja in sramotenja bo dobil odškodnino. Kakršno koli že, njena vrednost je edinole simbolna. Ne zdravja ne Ane in vzetega ponosa mu evri ne bodo vrnili. Brez vsega tega ostajata tudi njegova otroka. Odraščala sta kot hčerka in sin morilca, leta dokazujeta svoje trpljenje, a zanju so sodišča gluha. Taka da je sodna praksa.
Pravica? Nekdo je zanjo rekel, da pooseblja šest tisočletij sodnih zmot. Domala štiri desetletja so dodali Uhernikovi.
