»Najtežje bo popravljati napake tistih, ki plavajo dolgo in imajo dobre dosežke, nekoliko lažje bo z mladimi,« je med drugim dejal selektor slovenskih plavalcev Gorazd Podržavnik po pravkar končanem svetovnem prvenstvu v Budimpešti in s pogledom proti novim tekmovanjem. Njegovi varovanci so bili v madžarski prestolnici skromni, selektor je tudi nanizal razloge za slabšo pripravljenost. V oči bode slaba forma študentov iz ZDA, kjer z njimi delajo tamkajšnji trenerji. Predvidevam, da na precej nižji kakovostni ravni kot doma, vprašljiva pa je tudi zagnanost slovenskih študentov onkraj luže, kamor so bili prisiljeni iti s trebuhom za kruhom. Američani jim ob plavanju omogočijo spodobno izobrazbo in pozneje tudi zaposlitev, če bi želeli ostati tam. Doma imajo na voljo policijo, carino in vojsko, v glavnem pa se morajo znajti sami, če odmislimo razne programe za lažje prilagajanje na življenje po tekmovalnih karierah. Jasno, izjemno težko je usklajevati študij in vrhunski šport. Celo izjemno disciplinirana srebrna olimpijka Sara Isaković iz Pekinga 2008 je morala za izpolnitev olimpijskih sanj postaviti študij na stran, da je z neba sklatila svoje športne zvezde.
Do olimpijskih iger so še komaj tri leta in plavalci so le eni izmed tistih, ki sanjajo, da bi v Tokiu dosegli nesmrtno slavo. Brez zamere, toda čez tri leta je lahko tekmovalec oziroma tekmovalka že pošteno star(a) v telesu in glavi, če ima že zdaj težave z izpolnitvijo garaškega trenažnega procesa in motivacijo. Trenerji morajo biti tisti, ki prepoznajo in ocenijo, ali je sploh smotrno, da z upehanimi športniki naskakujejo nov olimpijski nastop zaradi starih zaslug. Kot vemo, se na stari slavi ne da živeti. Resda morajo olimpijci izpolniti norme, da se sploh znajdejo med potniki na OI, vendarle pa je bolje peljati tja tiste, ki obetajo kolajno leta 2024, kot denimo uvrstitev največ v polfinale leta 2020. To ne leti samo na plavalce, temveč tudi na druge potencialne olimpijce, ki se sami še kako dobro zavedajo, kako krut je vrhunski šport. Danes si še na tekmovališču, jutri te že ni več niti na širšem seznamu selektorja. Marš do OI v Tokiu bo spet brezkompromisen, udeležijo naj se ga tisti, za katere bo – lažji.
