Le še trije dnevi so do svetega večera, božičnega večera. Vsi ga čakamo enako nestrpno, le pričakovanja so tako zelo različna. Enim bo Božiček prinesel več, drugim manj, kar nekaj jih bo, ki ga bodo le slutili, ovonjali. Njim bo ostalo upanje, edina hrana, ki jo premorejo. Za danes, za jutri, nemara še za pojutrišnjem. Upajo, da bodo nekoč tudi sami segli pod božično drevesce in hlastajoče neučakano trgali sijoči papir s tjakaj položenega darila. Veri v Boga se je pridružila še vera v upanje. Božič je oboje. In vera in upanje.
Upa tudi Marjeta iz Šenčurja. Nočem ji vzeti dostojanstva in ponosa, da bi zapisal še njen priimek. Želim pa se ji zahvaliti. Za lično, ročno izdelano čestitko vsem, ki urejamo in pišemo v Slovenske novice. Izdelale so jo roke, ki ne bodo občutile dotika praznika.
»Prejemam le mesečno rento, ki sem si jo sama plačala. Na mesec tako dobivam ubogih 140 evrov, državno pokojnino pa so mi ukinili. Imam 35 let delovne dobe, a so me delodajalci oškodovali, ker niso plačevali v pokojninsko blagajno,« je razkrila delček svoje usode. In dodala: »Včasih sem lahko sama kupila kak časopis, sedaj še za hrano nimam. Pravkar mi je sin prinesel vaše Novice, razveselila sem se jih kot otrok, že sem rešila križanko.«
Marjetina sreča je ujeta v majhnih radostih, ki jih drugi sploh ne opazimo. Tudi v časopisu, v križanki. Pa seveda v koščku papirja in peresu. Pod psevdonimom Eta Pačko tudi kaj napiše. Nam je ob voščilnici poslala tele sveže verze:
»Nešteto lučk povsod se je prižgalo, svetlo, lepo je in žari, a v mnogih srcih ni tega, ta radost jim ni dana, da bi jo uživali!
Revščina potrkala je na mnoga vrata, včasih za praznike bila je potrata, a zdaj prazna miza, pusta, v mrzlem domu tam stoji.
Ni smrečice in ne potice, le sneg pobelil je pred vrati majhne te stezice!«
Letos še božičnega snega ne bo. Vsem marjetam tega sveta tako na torkov božični večer ostajata le še vera in upanje. V kaj že?
