BREZNICA – Župnijsko cerkev Žalostne Matere božje na Breznici, čez polje se od nje odpre pogled proti Prešernovi Vrbi, je posvetil škof dunajskih korenin Augustin Gruber pred nekaj manj kot dvesto leti, in to v slovenskem jeziku. Ob njej je v bregu postavljeno zadnje počivališče za krajane vasi pod Stolom in v bližini so se v ranem četrtkovem jutru mudili preiskovalci iz vrst kriminalistov. Podrobno so pregledovali zoglenel objekt nasproti božjega hrama. Tesno za transformatorsko postajo je stala večja lopa, uporabljalo se jo je kot nekakšno skladišče za deske, strešnike, tudi stole in starejše mize, vse iz cerkvenega fonda. V noči na četrtek je zagorela in med gašenjem so gasilci, prišli so lokalni prostovoljci in profesionalci z Jesenic, naleteli na grozljiv prizor. V objektu je ležalo ožgano človeško truplo.
Zahtevna intervencija
Vodja intervencije Robert Kejžar iz poklicne gasilske enote GARS Jesenice je povzemal: »Ob najavi požara na Breznici smo bili istočasno alarmirani mi ter prostovoljni gasilci iz Zabreznice in Smokuča. Hkrati smo prihiteli na kraj dogodka in videli, da je bil objekt že popolnoma v ognju. Gasili smo ga z vodo, morali pa biti nadvse pozorni, saj le dva metra stran od objekta stojita transformatorska postaja in glavni električni vod. Ta predel smo hladili.« Ko so zublje zadušili z vodo, so se gasilci lotili pregledovanja objekta. Kejžar pove: »Pri gašenju posameznih žarišč v središču objekta, ki je bil že precej porušen, smo naleteli na človeka. Žal mu ni bilo več pomoči. Primer je prevzela policija, na kraju dogodka so do jutra na požarni straži ostali domači gasilci iz Zabreznice.«
Še precej v dopoldanske ure so preiskovalci pazljivo pregledovali vsak centimeter pogorišča. Nasproti, ob vhodu v župnijsko cerkev, ki je bila zgrajena po načrtih italijanskega arhitekta Blasia Zamola iz Humina (Gemone) v Furlaniji, smo srečali župnika in nekaj krajanov. Že zarana se je po vasi razširila vest, da je v objektu preminil Kakec, tako so ga nekateri klicali, ker da je bil Marjan Kukec po navadi precej nesnažen. »Ne verjamem, da je štel že šestdeset let,« je dejal župnik Marjan Lampret, znan kot ustanovitelj duhovniškega okteta Oremus pred desetletjem, ko je gledal čez cesto na pogorišče: »Ni dolgo nazaj, ko sem ga srečal in mu dal sendvič. Veliko je hodil tu okoli, čeprav je že nekaj časa živel drugje, po mojih informacijah je bil na Potokih. Toda tukaj je še vedno pohajkoval s svojo torbo in vsake toliko si je postregel s kakšnega vrta. Ne veliko, toliko, da se je nahranil. To je bil le njegov teren, počutil se je domače. Ni bil nadležen ali lump, le izgubljen.«
Nekoč je lepo služil
Nihče ni vedel, da je Marjan kdaj pa kdaj šel prenočit v lopo nasproti cerkve, nikoli ga tam nihče ni opazil. »Ko si ga takole srečal, razmršen je bil in precej neugleden, se ti je kar zasmilil,« nam je povedal eden od krajanov Breznice: »Ampak da je živel zavoženo, si je bil kriv kar sam. Nekoč je bil mojster, vodoinštalater, in precej je delal po Kranjski Gori. Bilo je veliko denarja, veliko je zaslužil, saj je bil po pripovedovanjih zelo priden in je veliko znal. A kaj ko je vse prisluženo odnesel do prve gostilne, ki mu je bila na poti, in ostal tam, dokler ni zapravil zadnjega beliča. Tako je padal globlje in globlje ter končal, kot je. Izhaja iz Hrvaške, a je bil toliko časa v Sloveniji, da je bil pravzaprav že kar naš.«
Več podrobnosti o preminulem v zogleneli lopi ni znanih, saj je bil Kukec zaradi življenjskih navad bolj ko ne raje sam.
»Davno je bil že pri nas na Potokih, še ko so bili moji starši živi,« je povedala domačinka Valerija Rihard: »Potem je odšel in ga ni bilo na spregled. Lani so prišli s CSD in Karitasa in mu zgoraj nad našimi hišami namestili kamp prikolico, mi pa smo mu dali zastonj elektriko. Smo mu rekli, naj pride k sebi, naj si drva uredi pred zimo in se bo imel fino. Pa ni hotel spremeniti svojega življenja. Zato smo mu odrekli gostoljubnost, sploh po tistem, ko je parkrat po vseh štirih prišel do svoje kamp prikolice in jo enkrat hotel celo zažgati.« Rihardova je še dodala, da so ga večkrat prosili, naj ne živi več tako samouničevalno in naj preneha izvajati drobne tatvine, katerih izkupiček je zapravil za alkoholno omamo. Ni jih hotel poslušati: »Trmast je bil zelo. Hčerko je imel, smo mu govorili, naj pomisli nanjo. Zdaj pa je šel za vedno.«