STRANJE – Trije meseci so minili od tragedije v vasici Stranje v Posavskem hribovju nad Sevnico, ki je tako kruto s sveta iztrgala življenje 49-letne Marije Kočevar. Trije žalostni meseci, polni bolečine in ugibanj, zakaj se je morala usoda tako poigrati z družino s sedmimi otroki. Z družino, polno ljubezni, povezanosti in preprostosti. Družinski praznik – koline, ki so vsako leto že od nekdaj povezale vse sorodstvo, so se konec novembra lani spremenile v najhujšo nočno moro. Eksplozija bojlerja jim je vzela mamo Marijo.
»Le nekaj sekund in lahko bi se vse odvilo drugače. Preklete sekunde! Marija je namreč ravno hotela iz lonca vzeti obarjene krvavice in jih nesti ven. Lahko pa bi se zgodilo tudi, da bi imeli štiri krste,« se tragičnega dogodka in tiste črne sobote s solzami v očeh spominja oče Peter, ki je pred dvema letoma praznoval abrahama. »Novembra bi 50 let praznovala tudi Marija,« zavzdihne. »Rok gre aprila k birmi, stari ata bo imel letos 80 let, botrca 40. Težko bo, ob vsakem praznovanju se je zbrala vsa družina. Zdaj nikoli več ne bo tako,« pripomni sin Peter, ki študira teologijo na Južnem Tirolskem. »Duhovnik bom. Študij že končujem, čakata me še dve leti prakse. Eno leto sem bil tudi v Torinu, in takrat me je za en vikend obiskala vsa družina, Katarinin mož pa je ostal doma, da je skrbel za živali,« pove Peter in pokaže sliko, posneto pred dobrimi štirimi leti. Ja, vsi so gor. Lep in drag spomin.
Medtem najstarejša Katarina pripravlja kosilo. Po drugi porodniški se je za štiri ure vrnila v službo pa tudi doma jo čaka veliko opravil, saj je prevzela marsikatero delo, ki ga je prej opravljala mama. »Kar težko je. V gospodinjstvu sem prej skrbela za perilo pa veliko sem delala zunaj in v hlevu. Še dobro, da sem se med obema porodniškama več zadrževala v hiši, da me je mama naučila kuhati,« pove, medtem ko se k njej privije njena najmlajša sestra Žana. Zbolela je, kuha jo vročina in boli jo trebušček, zato še bolj potrebuje pozornost in nego. Pa tako pogreša mamo. To najbolj boli.
Kaj pok! Eksplozija!
In znova se vrnemo k tisti soboti. »Z najmlajšim bratcem Rokom sva ravno končevala delo v hlevu, nakrmila sva ovce in krave, in čez kakšnih pet minut bi bila oba v kuhinji. A je prej počilo. Pa tudi moja eno leto stara hčerka Sara je šla tisto popoldne spat. Nikoli ne gre tak čas v posteljo, običajno je bila v vozičku pri krušni peči ali štedilniku. V neposredni bližini bojlerja, ki je eksplodiral,« pove Katarina.
»Kaj je naredilo z bojlerjem! Pol centimetra debelo železo je bilo, pa ga je raztegnilo kot harmoniko,« doda oče Peter. Bojler je bil vzidan v štedilnik, eksplodiral pa je zaradi apnenčastih oblog, ki so preprečevale normalen pretok vode. Pok je bil res silovit. Kaj pok, eksplozija, ki je pometala ven vsa okna, tudi v drugih prostorih hiše, steklovina je bila 15 metrov naokoli, popokali so nekateri zidovi in krušna peč.
»Verjetno je mamico vrglo v zid. Imela je zlomljena rebra, medenico, kolena, noge, ključnico, poškodovano hrbtno vretence. Zdravnik je rekel, da ni čutila bolečin, saj se je vse zgodilo v eni sekundi. Vsaj to nam je v tolažbo,« pove Peter.
Resda je takoj po nesreči nekaj minut še dihala, sin Matej jo je oživljal, tudi reševalci so jo poskušali vrniti v življenje, a zaman. Ob eksploziji sta bila v kuhinji še Katarinin petletni sinek Žan in Žana. Pa Anja, ki je za mizo pripravljala solato. Anja jo je tudi močno skupila, krop je namreč pljusknil vanjo in jo povsem opekel. Štiridesetodstotne opekline je dobila, en mesec je bila v kliničnem centru, tam je preživela tudi zadnje počitnice. Rane so se namreč zagnojile.
Kočevarjevi ne morejo prehvaliti pomoči številnih dobrih ljudi, sosedov, gasilcev, sorodnikov, prijateljev, krajevne skupnosti, Karitasa, tudi posameznikov, ki jih sploh ne poznajo, a so pomagali, ker jih je ganila njihova stiska. »Takoj drugi dan je bila hiša sčiščena, kot je danes,« pove Peter mlajši.
Nemogoče je našteti vse, ki so priskočili na pomoč, pomagajo pa tudi pri opremljanju novega doma. »Z Marijo sva pred desetimi leti začela graditi novo hišo. Vsak tolar oziroma evro sva poskušala vložiti v nov dom, a kakšnega velikega zaslužka od kmetije ni, čeprav imamo 50 hektarjev zemlje v enem kosu. To je višinska kmetija, kraški svet, pa še to na južni strani, zemlja je tenka in kamnita, poleti takoj čuti sušo. A tu gori so ljudje pridni in skrbni bolj kot v dolini, zemlja je bolj obdelana, travniki bolj očiščeni,« pove oče Peter, ki upa, da se bo z družino čim prej preselil v novo hišo. Zdaj čakajo kuhinjo, manjka še nekaj opreme.
Hiša spominov
A stare hiše ne želijo podreti. »To je hiša spominov. Kočevarjev rod je v teh krajih od leta 1772, hiša pa je stara 250 let, jaz sem že osmi rod, in prav vsi predniki so se po svoje trudili in ustvarjali,« pravi oče Peter in pove, da ga je bilo vedno strah kakšnega požara, pred dobrim desetletjem je v njihov kozolec celo strela udarila. Mnogo spominov ga veže na hišo, tudi zavoljo družinskih praznikov, ki so vedno povezali vse sorodstvo. »Po mami je pet otrok, po očetu pa sedem, in v času kolin in ob drugih praznovanjih res vsi pridejo domov,« pove Peter mlajši.
Dela pri Kočevarjevih ne bo nikoli zmanjkalo. Ne le zaradi živine v hlevu in zaradi zemlje, ki zdaj počiva. Oče in otroci upajo, da bodo lahko nekdaj obnovili še stari mlin, ki je nazadnje mlel leta 1990, pa apnenico, kjer so zadnjič žgali apno pred desetletjem in pol. Po pridnih rokah kličejo tudi njihovi gozdovi, ki jih je v dveh letih kar trikrat prizadel snegolom, vinograd pa je poškodoval plaz.
A nečesa se ne bo dalo nikoli popraviti – zapolniti praznine, ki je nastala po smrti mamice Marije.
