IDRIJA – Eden naših najimenitnejših pihalnih orkestrov, slavno Godbeno društvo rudarjev Idrija, slavi 350-letni jubilej svojega obstoja. Rudarska pihalna godba je med najstarejšimi evropskimi, svežino mladih godbenikov je vseskozi prepletala z izkušenostjo. Z gostovanji so prestopali meje in slavo Idrije raznesli še daleč čez državne meje. Čeprav rudnika ni več, predsednik godbenega društva Andrej Lazar v jubilejnem zborniku ugotavlja, da godbeniki ostajajo zvesti tradiciji s svojimi uniformami in imenom, še celo več: »Čeprav mogoče nezavedno, se med nami, ki smo člani godbe, ohranjajo tisti pristni rudarski odnosi, kot so tovarištvo, iskanje svetlih plati življenja, predvsem pa samosvoj humor.«
Pripisana ničla za dva litra
Leta 1936 rojeni Marijan Kogej iz Spodnje Idrije, ki igra es-klarinet, je najstarejši med člani idrijske godbe in z najdaljšim stažem.
»Po vojski ni bilo nič, mularija smo samo šipe pobijali,« se spominja prvih let svobode in nadaljuje: »Fantovske skupine smo se med sabo šle vojsko.« Pa brž komentira: »Glih prav neumni smo bili za kaj takega.«
Ko je prišel iz partizanov, je Jože Klemenčič, zraven je bil še kapelnik muzike, ustanovil glasbeno šolo: »O njej se je takoj raznesel dober glas, morda še hitreje, ker je skoraj vsaka hiša imela muzikanta. Fantje smo se začeli meniti, da bi šli v to šolo. Iz naše družine se je zanjo odločil tudi brat, flavto je hotel, pa je kmalu zamazal. 'Jaz sem že ven spihal,' je rekel, ko je odnehal.«
Marijan je šel v glasbeno šolo z enajstimi leti, 1947.: »Jože Močnik me je prevzel h klarinetu, tudi sam ga je igral v rudniški bandi. Govorilo se je, da ga je on študiral na Dunaju.«
Prvega nastopa se Marijan, zanimivo, ne spomni: »Mi je malo ušel iz spomina. Lahko da je bilo za prvi maj, ko igramo budnico.«
Godbeniki so se zbirali Na dolinici pri jašku Delo: »Igrali smo v dveh kompanijah, toliko nas je bilo. Mlade so nas krasno sprejemali, pri muziki je vedno prijateljstvo. Le za pit' nam pa niso dajali. Za starejše je veljalo, kot je rekel eden izmed njih, da v flaškonu ne sme plonkati. To je pomenilo, če so ga spili, da ga je treba na novo napolniti. V petdesetih letih so bili neki listki, boni. Eni so pogruntali, če si na listek za sendvič pripisal ničlo, je veljalo za dva litra vina.«
Z mladimi za vedno
V rudniški delavnici se je Marijan izučil za strojnega ključavničarja: »Leta 1956 sem prišel k rudniški žičnici, ko sem prišel od vojakov.«
V Pulju je tri leta služil mornarico: »Tako dolga, da če bi imel punco, bi me gotovo pustila. V posadki torpednega čolna v šolskem odredu nas je bilo štirinajst. Burmance. Egipčane, te naše neuvrščene, smo učili streljati s torpedi na poligonu med Brioni in Fažano.«
Med vojaščino je klarinet ostal doma: »Nanj je igral drug godbenik. Inštrumenti so bili v lasti muzike, kupiti jih sploh še ni bilo mogoče.«
Šest do osem klarinetistov je vedno v godbi: »Barva klarinetov mora biti zraven.«
Sogovornik ni muzikant, ki bi izstopal: »Tako srednjo pot sem ubral.«
Med 60 glasbeniki, kolikor jih šteje godba, Marijan izstopa le po letih: »S 66 sem najstarejši, stari smo le še trije. Sedanja idrijska godba je mladostna, povprečna starost članov je 27 let.«
Ob Marijanovem vstopu so muzicirali samo moški, medtem ko je zdaj četrtina orkestra ženskega: »Prijetne punce so, poživljajo vzdušje. Kot prvo dekle je v šestdesetih s flavto prišla Neva Rupnik.«
Marijina zaveza
Nastopov in spominov nanje je bilo seveda ogromno: »V Idriji za vse praznike. Na civilnih pogrebih smo igrali tudi po vaseh. Če je bil fajmošter zraven, je bilo z muziko takoj konec. Že pred osamosvojitvijo se je to otoplilo. Sicer pa smo igrali vseokoli, od zborovanja s Titovim govorom 1953. na Okroglici do odprtja vinske kleti in stolpa v Goriških brdih. Dokler ni rudnik nabavil Tamovega avtobusa, smo se vozili še s tovornjakom. Vsakih deset let gremo v francoski Aumetz, s katerim smo pobrateni. Nastopili smo tudi v Parizu.« In še mnogokje.
Z Marijo sta se poročila 1963., Marijanu ni nikoli branila godbe. Ko je usodno zbolela za rakom, ji je v tistem malodušju dejal: »Ko boš umrla, bom zamazal z muziko.«
V odgovor mu je naročila: »Muzike nikar ne zapusti!«
Obljubil ji je, da bo ostal z godbo, dokler le lahko.
Septembra bo minilo enajst let od Marijine smrti, Marijan sledi njeni želji: »Da bi le bil zdrav in še dolgo špilal.«
Krajcar za godbo Ustanovitveno leto idrijske godbe je 1665, letos slavi 350-letnico. Najstarejši ohranjeni zapis o njej je Valvasorjev, v Slavi vojvodine Kranjske jo omenja kar trikrat. Bila je tako imenitna, da so jo najemali za avstrijske cesarje, kadar so obiskali Kranjsko. Tako tudi 11. marca 1857, ko sta jih v Postojnski jami poslušala mladoporočenca cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta, bolj poznana pod vzdevkom Sisi. Sredi 19. stoletja je rudnik vodila godbi nenaklonjena uprava. Da ne bi razpadla, so se rudniški uradniki samoiniciativno odločili, da bodo godbi namenili krajcar od vsakega goldinarja svoje plače. In ko so se ganljivemu zgledu želeli pridružiti še nerudniški uradniki in meščani, jim rudniški niso pustili zraven, rekoč, da je godba bila, je in bo vedno – rudarska! In tako je še zdaj, ko idrijskega rudnika ne rudarjev ni več. |
(Z)godba na meji Idrijski godbeniki so radi zahajali igrat zamejskim Slovencem. Pa se je zgodilo, da je neki godbenik doma pozabil potni list. Kako so se znašli, Marijan Kogej pove: »Mejnega miličnika smo zapletli tako živo v pogovor, da do onega sploh ni prišel. Nazaj grede smo pa na italijanski strani mejnega prehoda izstopili iz avtobusa in začeli igrati. Tako je vsa godba skupaj preprosto zakorakala na našo stran.« Drugič spet se je Franc Tušar namenil, da bo med gostovanjem onkraj kupil pralni stroj. Na poti tja je carinik vprašal, ali ima kdo kaj prijaviti: »Vsi smo ostali tiho. Carinik pa je, kot bi vedel, zakorakal naravnost k Tušarju in mu velel, naj pokaže denarnico. Imel je precej več denarja, kot ga je bilo dovoljeno prenesti čez mejo. 'Saj sem vprašal,' se je skoraj opravičil carinik, Tušar pa nazaj: 'Nisem slišal, ker sem gluh!' Ves avtobus je prasnil v krohot – češ, glasbenik, pa gluh! Še carinik se je blagohotno zasmejal in ga milostno spustil.« |