Marija vsak dan pobira smeti po Grosupljem

CIKAVA – Življenje komu postelje z rožicami, kdo drug si tako podobo lahko ustvari v svojem otroštvu – in ena takih je bila danes 64-letna Marija Krašovec, ki pravi, da se je v Srednjih Jaršah (v domžalski občini) rodila »sredi polja, sredi travnikov, rož in ptičkov«. »Od nekdaj mi je narava na prvem mestu in zdaj mi je hudo, ko ne vidim več jerebic in prepelic,« pove. Življenjska pot jo je vodila naokrog po ljubljanski kotlini ter nje obrobjih, da bi danes v miru živela na Cikavi kraj Grosupljega, kjer je lani končno dočakala pokoj.

Potlej so njeni dnevi postali mirni, a je tudi ostala sama, njeni bližnji so preminili, v hiški nedaleč od avtocestnega izvoza Grosuplje zahod, kjer je cestna pentlja zapletena, da vozniki iz okoliških in bolj oddaljenih krajev lažje skočijo v avto ter odpeljejo proti Dolenjski ali pa slovenski prestolnici. Švigajo tako vozila mimo Cikave, drvijo naši in tuji vozniki, nekje deset dni pred letošnjo veliko nočjo pa je Marija odšla nabirat regrat pod enega tamkajšnjih nadvozov.

Vesela, da je zdrava

Pri tem jo je zabolelo srce. »Vsepovsod so ležale smeti in rekla sem si, da takšno ne more biti za veliko noč. Tisti dan sem se odločila, da bom reševala naravo,« pojasni svoj prvi vzgib, po katerem je v roke vzela vreče in vedro, si nadela zaščitni odsevnik in rokavice iz lateksa ter se odpravila vzdolž ceste po tisti strani ograje, kjer so ležali iz vozil pometani odpadki vseh vrst: »Saj smo imeli občinsko čistilno akcijo, ampak jaz se poglobim v detajle. Pobiram tudi male smeti, vse, kar moje oči vidijo, vzamem si več časa.«

V dobrem mesecu dni, odkar ima nov hobi, si je ustvarila drugačen bioritem: »Zjutraj ob štirih vstanem, se umijem, telovadim, spijem kavo in grem na teren,« pove z nasmehom. Vzame tudi vedro, »ker stekla ne morem dajati v plastično vrečo, pa veste koliko ga leži naokrog«. Njene čistilne akcije niso več omejene zgolj na bankine: »Vzamem metlo, pa grem tukaj na avtobusno postajo, pa križ imam na Cikavi, ki ga umijem, zalivam rože, sveče prižigam tam. Veste, izgubila sem veliko svojcev, počivajo na več pokopališčih, jaz pa zanje svečo prižgem tukaj.« Pri komunalnem podjetju je dobila zastonj deset vreč za smeti in dežnik. »Rokavice in take reči pa sama kupim,« pravi.

Sredi tedna, ko se snidemo z njo, Krašovčeva kar žari od dobre volje; zjutraj se je udeležila preventivnega pregleda: »Rezultati so me pomirili, rekli so, da so super, zdrava sem in zdaj imam še večji polet za moje delo.« Pred tednom, ko je praznovala 64. rojstni dan, sta ji čestitala tudi župan Grosupljega Peter Verlič in direktor občinske uprave Dušan Hočevar, ki pravita: »Gospo Marijo Krašovec že dlje vsak dan opažava, kako že navsezgodaj zjutraj pobira smeti. Videvava jo na različnih lokacijah, vse od Šmarja - Sapa pa do Grosuplja. Njeno plemenito delo so opazili tudi številni naši občani, ki so se spraševali, kdo je ta gospa.«

Presune jo hrana na tleh

»Marija je lahko vsem nam za zgled,« sta v zahvali skupno dejala grosupeljska velmoža. Toda sama ne bo mogla počistiti vsega, pa če to počne ves dan, vsak dan: »Tam v Sončnih dvorih je katastrofa, posamezniki kar v sodih kurijo plastiko, veste, kako to smrdi. Potem spodaj za Sparom, kjer imajo odlagališče, tja masovno vozijo, včasih še kurijo.« Pravi, da mladi še zdaleč niso (edina) težava: »Rečejo, da to dela mladina – ampak mladina nima starih posteljnih žimnic s fedri, ki ležijo naokrog.«

Povprašamo jo, kaj si ona misli o ljudeh, ki skozi okna mečejo odpadke, kamor pač padejo. »Vse je odvisno od vzgoje: če starši ne vzgojijo otroka, ne ve, da ne sme tega početi. Če dobiš kruh ali pico na tleh, pa me presune,« jo spomin odnese proti skromnosti njenih mladih dni.

Marija se bo tudi jutri sprehodila po bližnji okolici, znova bo oprezala za smetmi ter po tihem upala, da ji bo ta dan uspelo priti domov z vrečko, v kateri ne bi bilo odpadkov. A – po dobrem mesecu čiščenja – do danes tega še ni dočakala.