Negativci mojih zadnjih morskih zgodbic so zasebni najemniki plaž. Te so na Hrvaškem javno dobro in menda ga ni, ki bi ti lahko prepovedal poležavanje nekaj metrov od morja. Koncesionarji plaž smejo najeti košček obale zgolj zakoličiti z ležalniki in njihovo uporabo zaračunavati kopalcem.
Plažmojstra ne zgrešiš: zgoraj klasična spodnja majčka brez rokavov, ne več povsem bela, pod njo petdesetlitrski bojlerček, pod pasom tudi v najhujši pripeki najraje dolge hlače, za pasom obvezen šop ključev, da pomembnost zbode še ušesa, ne le oči. Pojava, skratka, ki ti lahko – če ne vzameš ponujene ti ležaljke in raje ležiš na trdem – zagreni uživancijo.
Lani sem za ležalnik odštel 15 kun na dan – s popustom –, letos jih je model v bolj mondenem okolju in bolj na jugu Jadrana zahteval 25 – na uro. Seveda se je pri plus 35 na svoji plažici v glavnem brisal pod nosom.
Ampak zakaj se usajam nad hrvaškimi priobalnimi hišniki (ki so lahko tudi Slovenci), ko pa mi doma zaračunajo celo dostop do plaže, se mi je že zapisalo, potem pa sem pred zaključkom redakcije slišal: na strunjanskem kopališču, kamor se grem kdaj pa kdaj namočit, vstopnine ne pobirajo več. Čez noč in brez pojasnil so pobiralci pobrali šila in kopita. Na vrhuncu sezone!
Zaračunavanje morja je seveda (bilo) v nasprotju z našim zakonom o vodah, ki tudi posestniku priobalnega zemljišča nalaga, da mora vsakomur dovoliti prehod čez svoje zemljišče do morskega dobra in dopustiti njegovo splošno rabo. Slovenci imamo res trdo kožo. In bučo. Že deset sezon bi lahko po črki zakona zastonj plavali v zalivčku ...
Morda pa je nenadno izginotje blagajne povezano z jubilejem velikega čudeža? Natanko pred 500 leti, v noči na 15. avgust 1512, se je namreč čuvajema vinogradov na vrhu strunjanskega hriba prikazala Marija.
Kopalci smo pravico dočakali na predvečer slavja, po dolgih 10 letih, a kaj porečejo frančiškani? Čakali so 65 let, da so jim končno vrnili 1955. zaplenjeni strunjanski samostan. Zanemarjen, onečaščen, ki ga je komunistični režim ponižal v zapor.